Zdelo se je, kot da je Majda Sepe, ena največjih dam zlatega obdobja slovenske popevke, spet z nami. »Ko sem se pred nastopom pogledal v ogledalo, sem bil šokiran, kako zelo sem ji podoben. Prosil sem jo, naj bo med nastopom z mano, in dejansko sem čutil njeno energijo,« je povedal Tomaž dva dni po nastopu, še sam vidno presenečen nad čarovnijo, ki se je zgodila v studiu.

Imitira, odkar pomni. Simpatični Tržičan ni mogel skrivati skorajda otroškega veselja, ki ga čuti do oddaje. Vse glasbene izkušnje zadnjih štiriindvajsetih let, vsa srečanja in druženja z drugimi glasbeniki so bila odskočna deska za oddajo. »Če bi mi sodelovanje ponudili pred sedmimi leti, zagotovo ne bi bil sposoben teh izzivov izpeljati enako,« je bil prepričan.

Že kot otrok je na ulici oponašal like iz Muppet Showa, znane pevce je imitiral tudi kasneje v raznih skupinah, v katerih je igral. »Recimo Ditko Haberl pa Oliverja Dragojevića.« Še najraje in največ pa je imitiral na zasebnih zabavah pred prijatelji, ti so se mu do solz nasmejali in ga prepričevali, da mora svoj talent unovčiti. Povabilo na avdicijo za oddajo Znan obraz ima svoj glas je prišlo kot naročeno, ravno ko se je znašel na življenjskem razpotju in iskal novih izzivov. »Zasledili so me, ker sem sinhroniziral risanke in oponašal znane risane like. Videli so, da poleg petja obvladam imitiranje.« Ko so ga po februarski avdiciji poklicali, da je sprejet, je dejal, da je tako oddajo čakal vse življenje. Vedel je, da mu je pisana na kožo. »Pred vsakim nastopom se mi kot mantra prikrade v glavo stavek, da so vse poti moje glasbene kariere vodile do te oddaje.« Vsak lik je nov izziv. Največji oziroma najtežji je bil kar prvi. »Silvestrski poljub Alfija Nipiča sicer pojem že trideset let, ampak s svojim glasom, zato ga je bilo tako težko imitirati, še posebej ker je bil ta legendarni pevec tudi v studiu. Zdi se mi, da me gledalci takrat še niso začutili.« Sploh pa so se v prvi oddaji še vsi malo lovili, je priznal. »Mislim, da sem dokončno prepričal s Pavarottijem, ta je bil prav tako težak zalogaj, saj nisem bil nikoli operni pevec. Z mentorico Darjo Švajger sva se strinjala, da se pesmi Nessun dorma še profesionalni pevci lotevajo s posebnim spoštovanjem. Pavarotti je naredil največ za popularnost te pesmi, a še on se je visokega zaključka vedno bal. Ta del je bil največji izziv, lahko bi se osmešil.« Da mu je izvrstno uspelo, so ga prepričale stoječe ovacije gledalcev. »A to traja v bistvu le trenutek. Že naslednji dan tega lika ni več in se pripravljaš na novega, ljudje hočejo od tebe še več!« Naslednja velika naloga je bila postaviti se v čevlje graciozne dame Majde Sepe. Ves teden je pod budnim očesom šestnajstletne hčerke Anje doma vadil hojo v hlačnih nogavicah in visokih petah, tako zelo vztrajno, da so bile raztrgane nogavice samo še za v smeti. Kako mu je uspelo, smo lahko videli. A če ga vprašate, čigavi čevlji so mu najbolj pisani na kožo, kot iz topa ustreli – Elvisovi! »Elvis Presley je moj idol, vse življenje ga že poskušam imitirati in v veliko veselje bi mi bilo, če bi ga dobil v oddaji.«

Pr' Foglnih. Čeprav ni šolan glasbenik, sta mu bila glasba in petje položena tako rekoč že v zibelko, saj se je rodil v hišo, ki so ji rekli Pr' Foglnih (nemško vogel = ptič, op. a.), vzdevek Fogel pa se je prijel tudi njega. »Ded, njegovi bratje in sestre so se vsi po malem amatersko ukvarjali z glasbo. Ko se je družina zbrala, so vedno tako lepo peli, da so jih še sosedje hodili poslušat. Ded je pel v kulturnih domovih, pa v operetah. Ko sem bil otrok, mi je vedno dejal, da bom zagotovo pevec,« se je spominjal z ljubečim nasmehom. »Imitacija Pavarottija je bila poklon mojemu dedku.« V prvo glasbeno skupino je zašel po naključju. »V lokalni skupini Tabu je zbolel pevec, pa sem ga nadomestil.« Kasneje so ga slišali peti člani skupine Abrakadabra, ki je v tistem času spremljala Heleno Blagne, in ga povabili medse. V desetih letih si je nabral ogromno glasbenih izkušenj. Ko so se njihove poti razšle, se je odločil, da si vzame nekaj časa zase, potem pa je srečal glasbenega kolega Matjaža Vlašiča, ki je v tistem času ravno nehal nastopati s Pop Design. Ker se je takrat ravno ženil njun kolega in je potreboval glasbeno skupino za ohcet, sta se hitro organizirala. Poklicala sta Boštjana Grabnarja, dan pred poroko so imeli vajo in naslednji dan zaigrali kot dobro uigrana skupina. Nihče jim ni verjel, da igrajo prvič. To jih je prepričalo, da ostanejo skupaj. Začeli so se prijavljati na festivale in leta 2000 zmagali na Melodijah morja in sonca s pesmijo Bum bum. »Do leta 2006 smo ogromno igrali,« je povedal. Zato je pustil službo v Tržiču in se začel z glasbo ukvarjati profesionalno. »Sedem let sem se preživljal samo z njo, ko pa je bilo igranja vedno manj, sem začel razmišljati o delu, pri katerem bi lahko sam razpolagal s svojim časom.« Naredil je izpit za inštruktorja vožnje in začel učiti. »Šele takrat sem se zavedel, da sem bil dvajset let pravzaprav zelo slab voznik. Po cestah sem vozil le s polovico možganov. To priznajo tudi kolegi, ki izgubijo izpit in pridejo k meni na dodatne ure. Osem let že delam kot inštruktor, pa sem še zdaj presenečen, koliko se moram še naučiti.« To spoznanje ga je tudi spodbudilo, da se je v promet resneje poglobil in pred leti ob delu diplomiral kot inženir prometa. Tako v glasbi kot v poklicu mu veliko stvari olajšata njegovi umirjenost in  vztrajnost, ki jo je, je povedal, podedoval po mami. »Vedno poskušam razmišljati pozitivno in tako tudi psihološko vplivati na svoje kandidate, jim vliti zaupanje vase. Zdi se mi, da je vozniški izpit zelo pomembna prelomnica v življenju vsakega človeka. Tri četrtine svojega življenja preživimo na cestah, zato vsakega posameznika vzgajam, da bo na cesti preživel. Vendar pa morajo o svojih sposobnostih prepričati tudi komisijo. Uro pred izpitno vožnjo skušam kandidata sprostiti, tudi z dihalnimi in sprostitvenimi tehnikami, ki jih sam uporabljam v zakulisju pred nastopom v oddaji.«

Tek za več energije. Za dobro počutje se je pred tremi leti začel ukvarjati s športom. Opažal je, da ima vedno manj energije. Po nastopih s skupino se je po daljšem spancu, da bi se vendarle odpočil, zbujal še bolj utrujen. Prijatelj mu je predlagal, naj začne teči. Čeprav je tek sovražil še iz osnovne šole, ga je poslušal in poskusil. Zdaj teče vsaj dvakrat na teden. »Kadar čutim, da sem utrujen, se prisilim, da grem raje teč, kot da bi legel, in se potem počutim veliko bolje.« Ker pa živi tako rekoč v naročju narave, gresta z ženo velikokrat v hribe. »Na Dobrčo, pa na Kofce. K hoji naju prisili tudi naš kuža – višavski terier Cofko.« Iskreno mnenje žene, s katero ju že 14 let poleg ljubezni veže veliko medsebojno spoštovanje in zaupanje, zelo ceni. »Dobro me pozna, včasih kaj skritizira, a mi to samo pomaga, da sem naslednjič še boljši. Ve, česa sem sposoben, in mi tudi pove, kadar misli, da nekaj ni primerno zame.«

Prav žena in hčerka sta njegovi najbolj goreči navijačici v šovu Znan obraz ima svoj glas. »Oddaja je prišla ravno ob pravem trenutku. Juhubanda je namreč šla na začasen počitek.« Še sreča, kajti vrata, je povedal, se mu na široko odpirajo, končno lahko Sloveniji pokaže svoje resnične sposobnosti. »Zadnjič sta me dva policista ustavila samo zato, da mi čestitata,« se je smejal. Ljudje ga ustavljajo na ulici, da jim zaupa kakšno podrobnost iz zakulisja. Največ pa bi mu pomenilo slišati, kaj o njegovem nastopu meni skladatelj Mojmir Sepe, nam je zaupal.