Norvežani so zaupljivi, prijazni, pošteni, držijo se pravil. Kako pa se počuti mlad Slovenec, ki zaradi finančne stiske odtava v to deželo? Je zanj tam bolje? To smo vprašali mlad par, ki ne želi razkriti identitete in je tam že dobro leto in pol.
Zakaj tujina?
Povod za iskanje službe drugod je bil visok kredit za hišo in na računih vedno večji minus. Večkrat sva se s fantom pogovarjala, da bi bilo dobro najti kako dobro plačano službo zunaj Slovenije. V mislih sva imela Anglijo, Irsko. Za hec sva brskala po spletu in naletela na oglas neke britanske firme. Iskali so tehničnega vodjo projektov na naftni ploščadi na Norveškem, z izkušnjami projektiranja, vodenja, potapljanja itd. Vsem kategorijam, razen vodstveni, je moj fant ustrezal. Obljubljali so 120.000 funtov letno, za začetek z enoletno pogodbo. To se nama je zdelo odlično. Poslala sva zahtevane papirje, dokazila o šolanju, specializacijah, izobraževanjih, izkušnjah, priporočila. Kar nekaj truda je bilo. Ampak ko imaš vse papirje v angleščini, si pripravljen za izvoz. Zato ni panike, če te v prvi firmi ne izberejo. To se je zgodilo tudi nama, dobil ni niti odgovora.
Od kod vama ideja za Norveško?
Fantov sodelavec je že prej »pobegnil« na univerzo v Oslu. Tam je spoznal veliko ljudi, naju obvestil, da iščejo inženirje za naftna podjetja, nekdo je napisal priporočilno pismo in ves ponudbeni dosje je romal tja. Odziv je bil hiter. Po dveh tednih telefonski pogovor, ko se je fant na pamet vnaprej naučil v angleščini odgovore na vprašanja, ki se največkrat pojavljajo na takih pogovorih. Čez dva tedna pogovor na Norveškem. Transportni in bivalni stroški so pokriti in ker je bil pogovor uspešen, so v tednu dni pripravili ponudbo pogodbe o zaposlitvi in za poravnanje stroškov selitve (3400 evrov). Zdaj dela dnevno sedem ur in pol, pol ure ima za kosilo. Nadure so plačane 150- odstotno, ob nedeljah 200-odstotno, če jih izkoristiš za dopust, pa 50-odstotno. Njegova plača (projektant specialist) znaša 5000 evrov mesečno.
Poskusno obdobje? Posebno šolanje?
Vprašali so ga, kdaj želi začeti delati. Odločil se je za oktober, pogovor je bil maja. Po mesecu dela v firmi so ga poslali na dvotedensko izobraževanje za program Abacus na Dunaj (projektiranje jeklenih konstrukcij).
Je kaj drugače v tem podjetju kot pri nas?
O vsakem zaposlenem vodijo mapo »personal development«. Vsako leto imaš pogovor z enim izmed glavnih menedžerjev, kako si napredoval. Upoštevajo tudi osebne želje. Če bi se rad preizkusil v čem drugem, te prezaposlijo (tako se hitreje napreduje). Če te zanima dodatno izobraževanje, kar bi koristilo podjetju, se to upošteva. Zahodni sistem dela pač.
Se kot tujca počutita sprejeta?
Vsaka dva meseca se izpolnjuje teste o etiki v podjetju. Odgovoriš na veliko vprašanj, recimo ali čutiš, da nate kdo gleda zviška, ker je tvoja koža drugačne barve. Ker so se pojavljali tudi pritrdilni odgovori, so takoj sklicali sestanke in pogovore. Kaj takega se niti slučajno ne sme dogajati. V glavnem je etika na visoki ravni in to se tudi čuti. Čustvenih izpadov, jeze, razočaranja in podobno ni oziroma se jih ne sprejema. Vsi se kontrolirajo. Odnosi so zelo dobri.
Verjetno je ekipa mednarodna?
Ekipa je iz 60 držav z vsega sveta. Veliko je Indijcev, Pakistancev, Afganistancev, Kitajcev, Portugalcev ... Razumejo se dobro. Ogromno je kulturnih razlik, vendar ne pridejo do izraza. Veliko zaposlenih je starih okrog 30 let in med njimi ni naveličanosti. Uporabljajo angleščino, če želiš napredovati na vodstveno mesto, pa je priporočljivo, da se naučiš norveščine.
Kakšen odnos imajo do vas domačini?
Naju kot Evropejca sprejemajo. A ker so zelo prijazni in mirni ljudje, ne moreš prepoznati, ali morda ne nosijo maske. Zdi se mi, da težko sprejemajo migrante iz Azije, muslimanskih in afriških držav. To sem opazila tudi v pogovorih z Norvežani.
Kaj delaš ti? Bi lahko živela od svoje plače?
Delam za polovični delovni čas. Sicer nimam pogodbe s podjetjem FMC direktno, ampak z nekom, ki dela zanje. V svoji stroki pišem še diplomo, zato direktno ne morem biti zaposlena. Menedžerka mojega fanta mi je na skupnem kosilu v podjetju predlagala, da se lahko tam zaposlim preko nekega podjetja. Plačilo gre na fantov račun. Od svoje plače ne bi mogla živeti. Za dobro preživetje potrebuješ nekje 2500 evrov na mesec, dobim jih 2000. Za vse tukaj ni krasno. Natakarji, hotelski uslužbenci in podobni nimajo kaj več kot za osnovno življenje.
Sindikat? Zdravstveno zavarovanje?
V sindikatu nisva. Tukaj so pravice delavca takšne, da to ni potrebno. Zdravstveno zavarovanje, če si zaposlen, se krije iz plače. Jaz sem krita z zavarovanjem fantove plače, ker živiva na istem naslovu. Možno je tudi urediti zastonj zavarovanje za migrante in ljudi brez zaposlitve, če imaš prijavljeno stalno bivališče na Norveškem.
Se je bilo težko navaditi na tamkajšnje življenje? Kaj pa pozimi, ko je kratek dan?
Ni bilo težko. Podobno je kot v Evropi. Težje se je privaditi na Skandinavce. So zaprta, zadržana družba. V poletnih mesecih je mestece, kjer živiva, kot mrtvo. Zato večina najinih prijateljev tujcev raje živi v večjih mestih, najraje v Oslu, pa čeprav porabijo od dve do štiri ure na dan za prevoz na delo. Nama sicer ta mirnost ustreza. Narava je pred nosom in ne zahajava v klube.
Kaj počneta v prostem času?
V prostem času si privoščim naravo, ki me fascinira. Ni čudno, da verjamejo v trole. Kadar si v gozdu, imaš res občutek, da te bo zdaj zdaj kakšen potegnil v globino. Pozimi smučava na tekaških ali pohodnih tekaških smučeh, poleti kolo, tek, včasih kako nezahtevno plezanje. Ker še nimava avtomobila, si ga včasih izposodiva in greva za konec tedna kam dlje. V narodne parke ali fjorde.
Kako gledaš zdaj nazaj, na dom?
Za Slovenijo lahko zdaj rečem, da je zelo zbirokratizirana država, a so nekatere zadeve še vedno ohlapne. Pri nas še ni tako omejenih pravil niti tako visokih kazni za neupoštevanje pravil kot tukaj. Edino pri prometnih kaznih smo blizu Skandinavcem. Pri prometu bi si jih lahko vzeli za vzgled. Nimajo potreb po nasilnem (slovenskem) prehitevanju, ne vozijo za ritjo, ne prehitro, upoštevajo pravila, redko trobijo, pa so vedno pravočasno na cilju. Človek se s tako vožnjo dobesedno umiri.
Če bi vaju odpustili, bi ostala tam ali iskala službo drugje?
Lahko tukaj, lahko drugje. Samo da ni garanja iz rok v usta. Nisem človek, ki bi se z lahkoto vživel v »korporacijsko religijo« kot način življenja. Dokler imam občutek, da imam možnost izbire, izbiram. Po diplomi si želim delati na področju trajnostnega razvoja. Saj v naši firmi so neke strategije o trajnosti, a s to tehnologijo črpanja dolgoročno Zemljo pustošijo. Nafta prinaša Norveški enormne dobičke in zato mižijo na obe očesi.
Kaj pa je pri njih bolje?
Visoka socialna varnost, normalni dohodki (za življenje). Če nimaš službe, obstajajo državni socialni transferji. Šolstvo je zastonj. Vsak otrok do 26. leta prejema državno štipendijo, zato jih veliko študira do tridesetega ali dlje. Vmes si vzamejo premor za potovanja, dolga leto ali dve. Za njihov proračun razmeroma enostavno. Ogromno je tudi zaposlitev za nedoločen čas, ki spadajo v kategorijo socialne varnosti. Pretirano bogatenje ni možno. Velja progresivno obdavčevanje. Ko presežeš neko kvoto prihodka, gre skoraj polovico v državno blagajno. Marsikatero podjetje se je zato že preselilo v tujino. Kmetijstvo podpirajo. Večina mesa in zelenjave ostane doma. Sicer bi večina kmetov kmetijstvo opustila. Norvežani sicer živijo dosti skromneje kot mi, ki imamo infantilno potrebo po dokazovanju, da imaš več kot sosed. Boljši avto, lepša fasada, boljše počitnice itd.
Življenjski stroški? Približno.
Za stanovanje v hiši plačujeva mesečno rento po univerzalni pogodbi. Ta zavezuje vse stanodajalce, predvsem zaradi davčnih obveznosti. Stanarina za 50 kvadratov znaša 1100 evrov. V Oslu je malce dražje, najdražje pa v mestu Stavanger. Za novo hišo, recimo 200 kvadratov plus 300 kvadratov zelenice, bi plačal približno pol milijona evrov. Tudi Norvežani tarnajo. Pogosto se odločijo za nakup montažne lesene hiše v Nemčiji, ki jim jo postavijo in je vsaj za tretjino cenejša, ali pa kupujejo stare hiše in jih obnavljajo. Za drugo porabiva približno 1000 evrov mesečno, s tem, da greva včasih na kavo ali prigrizek. V restavracije ne hodiva. Čakaš dolgo, plačaš pa, kot da bi kupil zlate palice. Storitve tu najbolj podražijo življenje.
Kaj pa carine, avtomobil, sta morala kaj doplačati?
Svoj avto imaš lahko do leto dni, če se zaposliš. Potem moraš kupiti avto pri njih. Če želiš obdržati svojega, je taksa okrog 5000 evrov. Carin, če prideš z osebnim avtom ali kombijem, ni treba plačevati, saj te nihče ne kontrolira. Ko pa stvari transportiraš s tovornjakom, se zadeve komplicirajo in se carini po 25-odstotni stopnji
