Nobenega dela se ne ustrašita, saj sta s kmetijo in kmečkimi deli povezani od mladih nog. Ko sta pri komaj petnajstih letih v požaru izgubili očeta, sta se odločili, da delo na kmetiji ne bo zastalo. Zavihali sta rokave in vzeli vajeti v svoje roke. Danes, šest let kasneje, je kmetija večja, uvedli sta tudi posodobitve.

Tragična smrt očeta ni prekinila dela. Na kmetiji so pred šestimi leti, ko je njun oče izgubil življenje v požaru, ostale tri ženske, hčeri z mamo. »Dogodek, ko je oče kuril domač štedilnik z bencinom, pri tem zanetil požar in tragično preminul, je bil hud udarec za našo družino. Mama je bila takrat stara 40 let in ni vedela, kako in kaj. Na poljih je delal oče, ona pa je povečini vodila papirje. Ker je požar povzročil tudi škodo v hiši, smo se za nekaj časa preselili k sorodnikom, a je bilo treba hitro ukrepati. Mama se je bala novega izziva, zato sva se midve odločili, da nadaljujeva s kmetovanjem. To bi si gotovo želel tudi oče. Nisva mogli dopustiti, da bi delo njegovih rok šlo v pozabo,« povesta dekleti, ki nista samo kmetici, temveč tudi strastni nogometašici. »Ko je bil oče še živ, sva aktivno trenirali nogomet, čeprav mami to ni bilo najbolj pogodu. Oče je imel z nama velike načrte, potem pa se je tako obrnilo, da sva nogometne zelenice zamenjali z njivami. Sama sem zaradi tega tudi opustila študij, medtem ko Monika še vedno obiskuje fakulteto in dela prek študentskega servisa v trgovini v Murski Soboti.«

Vse se da, če rad kmetuješ. »Delo na kmetiji je nekaj, kar počneva od malega in nič nama ni težko. Pri nas na kmetih gre vse bolj hitro. Oče nama je že pri štirih letih pokazal, kako upravljati traktor, malo kasneje sva prvič sedli za volan avtomobila, na poljskem kolovozu, seveda. Čeprav sva dekleti, nama zaradi tega ni bilo nič prizaneseno. Če je doma kmetija, se vsak par pridnih rok pozna.« Ko sva bili majhni, sva bili strašno nesrečni, če je oče s seboj na traktor lahko vzel le eno. Najbolj sva uživali, kadar smo bili skupaj na polju, delali in opazovali, kako pridelki rastejo. Še večji užitek pa je, kadar pobiraš in spravljaš. To je nepozaben občutek, saj tvoje delo in trud nista bila zaman.« Lahko pa je tudi drugače. »Naši največji sovražniki so vreme in klimatske razmere.  V zadnjih letih nas vse bolj pesti suša, ki nam je lani uničila celoten pridelek koruze,« pove Marjanca.   

Brez namakalnih sistemov ne bo šlo. »Poletja so vedno bolj vroča, pogosto ostajajo sušni tudi pomladni meseci, zato se kmetje zavedamo, da se bomo morali vedno bolj boriti s sušo. Nekaj se sicer da narediti s pomočjo dobrega načrtovanja, da sadiš tiste poljščine, ki so odpornejše proti suši. Gotovo pa gredo trendi v smeri ureditve namakalnih sistemov,« je prepričana Monika. Vaška skupnost Ivanjci  je že začela urejati namakalne sisteme in del polj okoli vasi je rešenih pred sušo. »Tudi naša kmetija je vložila v vrtino, s katero se bodo njive oskrbovale z vodo za namakanje. Na prvi pogled sicer velik vložek se bo v finančnem smislu dokaj hitro povrnil.«

Krompir in buče so najbolj perspektivne poljščine. Ko sta Marjanca in Monika prevzeli kmetijo, sta se še isti hip zavedli, da tako ne bo šlo naprej. »Danes majhen kmet ne more preživeti. Tudi če bi gojili samo pšenico in koruzo, se ne bi izšlo. Moraš slediti povpraševanju in cenam na trgu. Lani smo pridelali 16 ton krompirja, letos ga bomo 25, morda tudi nekaj več, odvisno od letine.« Sestri povesta, da sta ves pridelek prodali. Dobro gre v prodajo tudi bučno olje, ki postaja med Slovenci čedalje bolj priljubljeno. Prepričana sem, da jima pri prodaji pomaga zadruga ali kakšen drug posrednik, a me nadobudni sestri spet presenetita. »Ne, nič posrednikov ni. Ti vzamejo provizijo in pri velikih količinah se to krepko pozna.« Kako pa, za božjo voljo, prodaš 16 ton krompirja? »Ni problema, malo ga odkupijo sorodniki, prijatelji, sicer pa dober glas seže v deveto vas,« se samo nasmehneta ob mojem začudenju.

Njiv ne delimo na naše in njihove. Marjanca na kmetiji gospodari s svojim fantom Jožetom Puhanom, ki prav tako prihaja z velike kmetije. »Tudi jaz sem izgubil očeta, doma pa sta ostala brat in mama. Na naši kmetiji se poleg poljedelstva ukvarjamo z živinorejo in redimo 30 glav živine. Polja pa obdelujemo skupaj. Kadar orješ, to narediš na vseh njivah, ne glede na to, čigave so. Dobro se razumemo in pomoč prav pride, saj 120 hektarov zemlje, kolikor je je na obeh kmetijah, zahteva veliko dela in pridne roke. Na srečo imamo dobro kmetijsko mehanizacijo in gre lažje,« pove Jožek, kot ga kličejo dekleti in domači.

Pomoč države, ki spodbuja mlade gospodarje na kmetijah, je kajpak dobrodošla. Svet na mladih stoji in ti na kmetijo lahko prinesejo sveže in naprednejše ideje. »V Prekmurju je to postala ustaljena praksa, saj si tako kmetije priskrbijo nova sredstva za razvoj in če mladi pokažejo vsaj malo zanimanja, jim starši kmetije prepišejo. Je pa res, da je danes moč preživeti le z večjo kmetijo, manjšim se bolj slabo piše.«

Birokracija? Ni hudega. Vedno pogosteje je slišati, kako zapleteni so postopki za pridobivanje subvencij v kmetijstvu, a me mladi na Antolinovi kmetiji hitro pomirijo. »Mi smo zrasli z birokracijo in se nam to ne zdi nič nenavadnega. Poleg tega obvladamo računalnike, pomagamo si z internetom, sicer pa so pri izpolnjevanju vlog v veliko pomoč tudi svetovalci kmetijsko svetovalnih služb.« Na kmetijah morajo voditi tudi knjigovodstvo. »Pri nas je to, ko je bil oče še živ, delala mama, a tedaj smo vodili navadno knjigovodstvo, kmalu pa bo treba preiti na dvostopenjsko, kakršno vodijo podjetja. V tem primeru  moraš najeti računovodjo, kar pa stane,« povesta dekleti.

Zgledi vlečejo. Pri Marjanci in Moniki  srečamo tudi Jožetova bratranca in sestrično, osnovnošolca Luko in Mojco. Ravno prvomajske počitnice so. Oba sta navdušena nad kmetovanjem, čeprav nista doma s kmetije. Še posebej zagnan je Luka, ki v domači Bogojini pogosto obiskuje bližnjo kmetijo, ki jo upravljata bratranca. »Luka rad pomaga v hlevu in na polju. Doma ga velikokrat oštejejo, ker se namesto s knjigami in šolskimi obveznosti raje ukvarja s hranjenjem živine ter drugimi kmečkimi opravili. Luka ima vse, kar potrebuje dober kmet, predvsem pa veliko veselje do živali in kmečkega dela,« pove ponosno Jože. Marjanca in Monika sta strožji, šoli dajeta velik pomen, zato se morata Luka in Mojca, pa čeprav na počitnicah, posvetiti tudi šolskim knjigam. 

Kadar delamo, ni časa za počitek. »Na kmetiji ni tako hudo, kot je morda videti na prvi pogled. Kadar orjemo, sejemo, sadimo, škropimo in spravljamo poljščine, je res veliko dela in včasih se zgodi, da smo na njivi od pete ure zjutraj do desete zvečer. Je pa potem pozimi toliko bolj mirno in si lahko privoščimo malo počitka.« Dvojčici Marjanca in Monika sta tudi odlični gospodinji. Odkar se je njuna mama preselila k partnerju, sami vodita gospodinjstvo. »Marjanca odlično kuha, spretna je pri peki, njena specialnost so razni zavitki in seveda prekmurska gibanica,« sestro hvali Monika.

Sestri sta res vsestranski, ena rada slika in se ukvarja z umetnostjo, spretni sta v  izdelovanju cvetličnih aranžmajev, aranžiranju daril in še marsičem. Obe sta  že od mladih nog tudi strastni gasilki in se udeležujeta tekmovanj. Res »gajstni« dekleti, ki lahko spravita v koš marsikaterega dedca. Ponosni sta, da sta kmetici, s svojo požrtvovalnostjo in predanostjo pa bi bili lahko marsikomu za zgled.