Pa tudi v preteklem času o njem ni mogoče govoriti, saj je njegova Zvezdica zaspanka, kjerkoli jo igrajo, kar naprej razprodana, njegovi šansoni se še brundajo in vsako leto kateri od avtorjev s ponosom in radostjo prevzame Ježkovo nagrado. Žalostni klovn, takšno slavo o sebi je v svojih songih širil kar sam, nam je ponujal v svoji delavnici izbrušene kristale, skozi katere je dobil svet drugačno podobo. Ne zmeraj lepšo, se je pa vsekakor vtisnila v srce. Le kdo bi še znal tako zapeti »Glažek vinčka, ej, pa sonček skoz posveti nej, cel svet naj bo kot mavrica velbana«.
Žalostni pesnik. Kaj je pravzaprav bil? Njegov glas (dolga leta je nastopal na radiu, njegov »življenjepis« si lahko preberete v okvirju) smo prepoznavali po nekaj izgovorjenih besedah in le redki niso pozorno prisluhnili, kadar so ga zaslišali. Bil je pravzaprav vse mogoče – igralec, glasbenik, scenarist, humorist, satirik, ampak še najbolj se je vtisnil v spomin kot otožni pesnik, ki je uglasbil in pel svoje zgodbe. Ko smo takrat spraševali, kakšen je, kadar ni tako ali drugače na odru, je bil odgovor iz kroga ljudi, ki so mu bili blizu, precej nenavaden: humorni Ježek je doma tih, dolgočasen, včasih celo depresiven, kadar je delal, so morali po prstih hoditi mimo njegove sobe. Humor je zelo resen posel in potreboval je zbranost in mir. Iskreno si je želel, da bi si njegova sinova našla »pravi« poklic, a mu je uspelo samo pri mlajšem, ki je inženir, starejši pa je padel naravnost pod očetovo drevo in je režiser, tudi vsi vnuki niso odnesli cele kože. Vse hišne zadeve (niti žarnice ni znal zamenjati) in večino vzgojnih prijemov (fanta sta dvomila, da sploh ve, v kateri razred hodita) je prepuščal ženi, pisateljici Jani, zato pa ju je znal peljati h Gradaščici in tam so tekmovali, kateri najdlje pljune v vodo.
Je Ježek zaprt? Ježek je brusil svoje pero in jezik v času, ko se je šlo za kakšno napačno besedo tudi sedet. Kadarkoli je izginil s scene, se je govorilo, da so ga nedvomno zaprli. Skoraj v vsakem njegovem tekstu (nastopal je veliko) je bilo kaj, za kar bi ga lahko. Ko je na primer pripomnil, da je naša najdražja ptica galeb (Galeb je bila namreč ladja, s katero je Tito prekrižaril svet), se je javno šepetalo »zdaj so ga pa«. Pa ga niso. Med vojno je sicer sedel eno leto, ker je izjavil, da vojne ne bodo dobili niti Nemci niti Italijani, potem pa ne več. Govorilo se je, da ga ščitita njegova ugledna brata s pravim poklicem (bila sta zdravnika), še bolj res pa je, da si politika ni hotela nakopati gneva ljudstva, ki je oboževalo Zvezdico zaspanko, pa Kosobrina (bil je koscenarist prvega Kekca in je v filmu tudi igral), si prepevalo Ne čakaj na maj, si grizlo nohte, ali bo partizanski kulturnik Gaber spoznal svoj stari pianino, in se smejalo šalam, ki so bile precej drugačne od humorja na prvo žogo, ki ga takoj pozabiš. Skratka politika se je delala, da ga ne jemlje resno. In tako je preživel do smrti leta 1988, ko je bilo, kot se spomnim, splošno ljudsko žalovanje in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi predvajal njegov song o tem, da je »najlepše živeti kot mrtvak«, ko pridejo vsi od povsod in ti znosijo na grob celo cvetličarno.
Bodičasto leto. Letošnje leto bo seveda v znamenju Ježka (ime si je nadel že leta 1935, ko je nastopal z Jožetom Pengovom na radiu v duetu kot Jožek in Ježek). Nedvomno bomo zmeraj znova videli vse filme, kjer je nastopal ter sodeloval kot scenarist in glasbenik, slišali bomo vse šansone, ki jih bo pel sam ali pa plejada mladih umetnikov, med njimi njegovi vnuki (3. junija v Cankarjevem domu na večeru šansonov La vie en rose, ki že vsa ta leta nadvse skrbno neguje njegovo dediščino). Morda se bomo spet spomnili, kakšen je žlahtni humor in kako zveni preprosta, ježasto zarobljena slovenska beseda, ki ima včasih toliko odtenkov in pomenov, kot ima jež bodic. No, skoraj.
