Prejšnji teden sta se v poplavi vesti o poplavah in predvolilnem prerekanju ljudski pozornosti skoraj izmuznili dve novici, ena tuja in ena domača. Prva prihaja iz Vatikana: 26 ljubic katoliških duhovnikov je poslalo papežu Frančišku pismo z zahtevo, da odpravi celibat, ki povzroča dušnim pastirjem in njihovim izbrankam »uničujoče trpljenje«. Druga zgodba je s Svete gore (poglejte si Tednik), kjer hoče nekaj faranov izgnati iz župnije priletnega duhovnika Maksa Kozjeka, pri čemer ni zanimiva še ena od tipičnih slovenskih zdrah, temveč župnikov odnos do pokojne gospodinje – kar šest let jo je negoval, tudi plenice ji je menjaval, da ji ni bilo treba v neznano okolje in med tuje ljudi. Sta obe zgodbi povezani? Pa še kako!
Iz semenišča – v življenje. Pogovori z duhovniki, ki zagovarjajo celibat, izzvenijo nekako takole: pred zaobljubo Bogu in Cerkvi imajo mladeniči dovolj časa in so dovolj stari, da lahko odgovorno sprejmejo (ali pa tudi ne) svoje poslanstvo ter vse obveznosti, tudi celibat. Tudi mladi Bergoglio je kdaj zanihal, znana je zgodba o dekletu, ki ga je srečal na očetovi poroki. »Njena lepota in intelektualna nadarjenost sta me presunili … In da, kar nekaj časa sem bil prevzet. Razmišljal in razmišljal sem o njej,« je zapisal. Ko se je vrnil v semenišče, ni zmogel moliti ves teden, ker se mu je ob vsakem poskusu v mislih prikazal njen obraz. Moral je znova premisliti o tem, kaj hoče. Kot je znano, se je odločil za duhovniški poklic, s tem pa tudi za celibat.
Večina mladih duhovnikov obiskuje katoliško gimnazijo, kjer pač ni toliko mladoletniškega razvrata kot drugod, tudi v semenišču jim je okolje v močno podporo, da se lahko držijo svojih zaobljub. Tako pridejo mnogi nedolžni (v vseh smislih te besede) ali skoraj nedolžni v resnično življenje, kjer jim verniki razkrivajo svoje skrivnosti, jih prosijo za pomoč in odpuščanje, jim zaupajo, včasih jih celo obožujejo, jih vabijo v svoje domove ter jim ponujajo svojo gostoljubnost in toplino, ki je v župniščih seveda ni. Današnji duhovniki imajo po dve, tri fare, cele dneve tekajo naokrog in nimajo časa za običajno druženje, ki duhovnikom ni prepovedano. Hrepenenje po nežnosti in bližini je normalno in razumljivo, še posebej ko se začnejo starati ter se preobremenjenosti pridružijo bolezni in strah, da bodo nekega dne čisto sami obležali v mrzlem kotu, s kakšnim vljudnostim obiskom tu in tam. A brez roke, ki bi jih božala in tolažila.
Mit o gospodinjah. Ljudstvo seveda ni nikoli verjelo, da so duhovniki vzdržni, in jim tudi ni zamerilo, ko so se zapletali v razmerja, če sta bila seveda oba za to. Nenavadno, ampak verniki so jim bili celo pripravljeni odpustiti nadlegovanje otrok (vsaj preiskave pedofilije kažejo, da so farani večinoma vedeli za župnikovo nagnjenje, a so ga ignorirali), če so bili sicer prijazni in pripravljeni pomagati. Tisto, česar jim ne odpuščajo, je predvsem lakomnost.
