Za TVS je z režiserjem Dušanom Moravcem pripravila tri dokumentarne filme, trenutno razvija novega o albanskem krvnem maščevanju, na ljubljanski fakulteti za družbene vede pripravlja doktorsko disertacijo, od leta 2010 je vodja promocije v Centru kulture Španski borci. A novinarka, publicistka in sociologinja Marija Zidar se je podpisovala tudi pod intervjuje, med drugimi z angažirano publicistko in novinarko Naomi Klein, znano po knjigi Doktrina šoka. Marija pritrjuje Kleinovi, da je bila Grčija evropska žrtev doktrine šoka, spregovori o izgubljeni generaciji mladih in opozarja na alternativne rešitve. Tudi za Slovenijo, ki se je, kot se zdi, za las izognila grškemu scenariju. Za zdaj.
Kleinova je pred nekaj leti izdala knjigo Doktrina šoka in mediji so jo hitro poimenovali kot kontroverzno – meni se zdi to skrajno nesimpatičen izraz za stvari, ki zbujajo močne reakcije, kar zgolj kaže na nemoč avtorjev, da bi znali analizirati argumente ene in druge strani. Kleinova je zadnjih nekaj obiskov posvetila Grčiji, ki se ji zdi eden od najbolj eklatantnih primerov doktrine šoka. Marsikaj, kar je povedala v zvezi z Grčijo, se da zelo lepo aplicirati tudi na Slovenijo.
Kaj je Naomi Klein rekla o Grčiji?
Da se ji zdi eden od primerov, ki bi jih vključila v to svojo 500 strani dolgo knjigo – rekla je, da bi bilo to sklepno poglavje. Doktrina šoka pojasnjuje, da ob naravnih katastrofah, vojnah, gospodarski krizi – to se je zgodilo tudi v Grčiji – začnejo države in korporacije uveljavljati politike, ki bi bile v normalnih okoliščinah izredno nepriljubljene zaradi skrajno radikalnih posledic za državljane. In ki brez retorike utemeljevanja zaostrovanja zaradi kriznih razmer ne bi mogle biti sprejete. To se je začelo dogajati v Grčiji: grški politiki so začeli prepričevati narod, da je treba popolnoma zrušiti socialno državo, a ne le to, odprla se je tema, o kateri zdaj Naomi Klein piše naslednjo knjigo: uničevanje narave in okolja. Oboje je šlo torej z roko v roki, kajti v normalnih okoliščinah bi okoljevarstveniki in državljani reagirali. V Grčiji gre za izčrpavanje naravnih virov na način, ki bo osiromašil državo, in za prodajanje državnega premoženja in bogastva. To retoriko – vsi smo v krizi in zanjo smo vsi soodgovorni – so zelo uspešno prodali grškemu narodu. Takšen način utemeljevanja se mi zdi, in Naomi tudi, zelo perverzen, aboten: izenačevanje pretiranega zadolževanja posameznikov na mikroravni s pretiranim zadolževanjem na ravni države in korporacij oziroma z ekscesnimi posojili, ki niso bila krita.
Dogajalo se je tudi tu.
Deluje zelo dobro, kajti na podlagi občutkov krivde, s katerimi so posilili Grke, so lahko začeli izvajati določene politike, češ: Vsi boste nosili to breme, ki ste ga sami ustvarili. In tu lahko potegneva vzporednico s Slovenijo: poslušamo enako retoriko, da smo si to stanje zakuhali vsi in da moramo vsi nositi posledice. Nismo si ga vsi mi zakuhali: jaz se nisem nikoli pretirano zadolževala, ste se vi? Ne? Koliko ljudi poznate, ki so se pretirano zadolževali? Ne poznate, ne! Je pa to dolg, ki ga moramo odplačevati!
Naomi Klein piše, da je stanje, ki vlada na svetu in se širi, posledica vizije t. i. čikaških fantov, ekonomista Miltona Friedmana (tudi Nobelov nagrajenec!) in grozljivih psiholoških eksperimentov. Krepitev bogatih, revni pa nimajo niti za avtobus, če sem dobesedna.
Banka bratov Lehman je bila povod. V Sloveniji smo gospodarski krizi, ki je zajela svet, dodali še eno specifiko – šlo je za naš klientelizem: da pride do tako radikalnih posledic kot v Sloveniji in da so mogoče, mora imeti celoten narod slepo pego pri določeni vrsti obnašanja. V Sloveniji je bilo to delanje uslug po zvezah – če si poznal koga na uradu, pri zdravniku, si si lahko »zrihtal« neko uslugo. Problem je bila lestvica, kajti ljudje, ki so si lahko priskrbeli, »zrihtali« ogromna nekrita posojila, so si jih pač priskrbeli.
