Z obiskov v gorah se je vedno vračal s kakšnim zanimivim kamnom v žepu. Hotel je vedeti, kaj je našel, in začel brskati po literaturi. Vsakič si je želel najti kaj novega in tako se je ujel, pravi. Odtlej skorajda ni več prišel do vrha gore, veliko zanimivega je mogoče najti že na polovici poti, če seveda veš, kje iskati. Z zbiranjem mineralov, ki je dokaj redek konjiček, se ukvarja že trideset let in njegova zbirka obsega 3200 mineralov ter kamnin – večino je našel sam ali si jih je izmenjal z zbiralci, kupil je le nekaj res lepih primerkov.
Minerali na vsakem koraku. Minerali, spojine z urejeno molekularno mrežo, ki v idealnih razmerah tvorijo točno določeno obliko kristala, nastajajo v geoloških procesih. »Z njimi lahko določimo zgodovino nastanka nekega ozemlja. S posebnimi znanstvenimi metodami namreč določajo starost kamnin, iz tega pa potem starost mineralov.«
V Sloveniji je našel zelo malo literature o mineralih, zato se je povezal z graškim deželnim muzejem. »Do druge svetovne vojne so namreč oni raziskovali naša nahajališča.« Odkriva jih tako rekoč na vsakem koraku, najbolj pa se je poglobil v tiste, ki jih je mogoče najti blizu njegovega doma. Ker, kot že rečeno, v Sloveniji ni bilo primerne literature o mineralih, se je odločil svoje raziskave zapisati, objaviti, minerale pa Slovencem predstaviti. »Štirje prijatelji zbiralci smo začeli mineraloško bogastvo Slovenije predstavljati na razstavah v univerzitetni knjižnici v Mariboru.« Takrat (leta 1999) je tudi nastala knjiga Minerali Pohorja in Kobanskega, prvi popis mineralov s tega območja pri nas. »Po mineralih lahko ugotoviš, kakšne sile so preoblikovale ozemlje, na katerem živim. To so zgodbe! Pohorje in Kobansko sestavljajo najstarejše metamorfne kamnine v Sloveniji – amfiboliti, blestniki, gnajsi, eklogiti, marmor, filiti … Kakih trideset vrst jih je, vsaka pa ima še svoje različke.« Po izidu sta s kolegom Vilijem Podgorškom začela še bolj sistematično in strokovno proučevati ter zbirati minerale s tega območja. »Podgoršek ima danes svoj muzej Pangea v Dragonji vasi pri Cirkovcah na Dravskem polju.«
Pravo razkošje mineralov pa je Žorž našel v opuščenem srebrnonosnem svinčevo-cinkovo-bakrovem rudniku Remšnik. V avstrijski literaturi je opisan z različnimi imeni, zato ga je bilo težko najti. »Na osnovi raziskave na terenu sem na koncu ugotovil, da gre za rudnik na Remšniku, kjer so leta 1853 natopili 70 kilogramov srebra, potem pa vsako leto manj. V rudarskih knjigah sem našel podatek, da so ga uradno zaprli po drugi svetovni vojni.« Morda so v njem res izčrpali osnovno rudo, a za zbiralce mineralov je prava meka.
V rudnik! Zato smo se, ko nam je Zmago razkazal svojo domačo zbirko, podali na avanturo v prijetno vasico Remšnik. Z vseh strani jo obdajajo mehki vrhovi gora in razgled je čudovit. Zmago nam je naštel znane vrhove in pogorja – od Pohorja, Pece, v ozadju je bilo mogoče videti celo orise Kamniških Alp, z druge strani pa vasico že obkrožajo avstrijski vrhovi.
Do rudnika vodi krajša pot skozi gozd. Vhod je skalna luknja sredi hriba, za katero si ne bi nikoli mislili, da se razširi in razcepi v večdesetmetrske rove. Že pri vhodu je Zmago pobral kamen z več različnimi minerali in kristali, ki bodo svojo pravo lepoto pokazali šele pri podrobnem pregledu pod mikroskopom. Opremili smo se s čeladami in si nadeli lučke. Že po nekaj metrih nas je Zmago opozoril na netopirčke, ki smo jih zmotili med spanjem, in kokone jamskih pajkov. Jama torej ni pestra le kar se mineralov tiče, temveč je tudi polna življenja! Ni bilo treba prav daleč, da smo se dokopali do prvih primerkov. Slediti smo morali rudni žili, ob kateri se skriva mineralno bogastvo. Zmago je s kladivom odbil nekaj prav lepih primerkov in se že veselil njihovega raziskovanja. »Minerali izžarevajo posebno prvinsko energijo, lepoto.« Najti jih v rudniku ali kamnolomu je nekaj drugega kot v naravi. »Veliko znanja in dela je potrebnega, da najdeš res lepe primerke, predvsem pa moraš imeti tudi nekaj sreče, da sredi hriba recimo najdeš 60 centimetrov dolgo in deset, dvajset centimetrov široko razpokico ter v njej nekaj kristalčkov. Sicer lahko hodiš po Pohorju več let, pa ne boš našel ničesar. Razpoke največkrat nastanejo zaradi tektonskega premikanja plošč – napolni jih magma, z vrha pa pritečejo vode, ki izpirajo kamnino, sestavljeno iz različnih elementov. V taki 'kuhinji' se minerali potem 'kuhajo' več milijonov let. Švicarji so izračunali, da naj bi kristal kremena v neki razpoki rastel celo 1,2 milijona let! Najvrednejši je čist kristal, lepe barve, brez vključkov, ki ga je mogoče zbrusiti, ampak takih v Evropi tako rekoč ni.« Barva mineralov in kristalov je odvisna od primesi – ali je to mangan, železo, krom … »V remšniškem rudniku imamo veliko sekundarnih bakrovo-svinčeno-cinkovih mineralov v vseh odtenkih modre in zelene.«
