Da je ženska, ki kljub svoji predanosti Bogu in obleki redovnice nikoli ne »misijonari«, da živi duhovnost, ki ni religioznost. Ko človek vstopa v hišo Hospica, dobi občutek neke svetosti, ki ga pomaga ustvariti tudi sestra Emanuela. Za nekoga, ki je vsak dan v neposredni bližini smrti, bi pričakovali, da je resen in turoben človek. To je čisti stereotip, ki ga potrjuje sestra Emanuela. Mladostna gospa, vseskozi nasmejana, z njeno radostjo se okuži vsakdo, ki je v njeni bližini, nuna, ki dopušča svojemu notranjemu otroku, da se radosti vsak dan znova. Ko se je fotografinja Mateja pripeljala v hišo Hospica na svoji vespi, so se sestri Emanueli zasvetile oči: »Joj, vedno sem občudovala vespe, z njo se lahko voziš tudi v dolgem krilu! Zlahka si predstavljam nuno na vespi!« je veselo vzkliknila, zraven pa se zvonko smejala. Verjetno izhaja beseda zvonek iz zvonca, pri njej pa se sliši bolj kot zvončkljanje …
Sem deklica, ime mi je Rezkica. Razlog za tokratni obisk v hiši Hospica je bila prav sestra Emanuela, ki mi je ostala v svetlem spominu, ko sem se tam mudila ob neki drugi priložnosti. Obljubila sem ji, da se še vidiva. Ob tej moji pripombi se je spet zvonko nasmejala in me povabila, naj kar pridem. Očitno nima nikakršnih težav s komuniciranjem. »Joj, to pa res ne. Veste, doma sem v majhni vasi v Prekmurju, ki je po navadi ni na nobenem zemljevidu. To so Žižki, ki sodijo k občini Črenšovci. Ko sem jaz gor rastla, smo se ljudje veliko družili. Naše mame so nam velikokrat organizirale kakšno predstavo, odigrali smo jo na seniku in ogledali so si jo vsi vaščani. Še dobro se spominjam svojega prvega nastopa tam na seniku. Stara sem bila pet let, recitirala pa sem pesmico, ki gre takole: Jaz majhna sem deklica, ime mi je Rezkica … in tako naprej. Nič me ni bilo strah nastopa, izvedla sem ga samozavestno in glasno. Pa še v resnici mi je ime Terezija, klicali so me Rezka, tako da je bila pesem pravšnja zame.« S to pripovedjo mi je takoj pričarala deklico, ki je še vedno tako živa v njej. Bila je zelo živahna in aktivna mladostnica. »Ukvarjala sem se z vsem mogočim, veliko sem nastopala in pisala, predvsem v mladinske revije. Rada sem tudi plesala in bila lepo oblečena,« se je spominjala svojih mladih dni. Od kod potem želja, da bi postala redovnica? »Tam nekje v zadnjem razredu osnovne šole sem imela občutek, da potrebujem nekaj več. Takrat sem tudi pomislila, da bi morda postala nuna, ampak kaj več kot to se takrat ni zgodilo.«
Nune v belem. Rezka je po osnovni šoli, kjer je bila odlična učenka, nadaljevala šolanje na gimnaziji. »Tam mi pa ni šlo vse kot po maslu, matematika je bila zame kar trd oreh. Tudi zato sem premišljevala, da bi po gimnaziji šla študirat teologijo. No, ampak to je bilo še daleč.« Med počitnicami po prvem letniku gimnazije je mlada Rezka odšla na obisk k teti redovnici v Črno goro, takrat je bila to še vse Jugoslavija. »V glavi sem imela sliko samostana, kakršen bi po mojem moral biti, tišina, vse naj bi se dogajalo za samostanskimi zidovi, tako rekoč odrezano od sveta. Ko pa sem prišla v samostan Brezovik, sem bila prav šokirana. Samostan je bil odprt, na balkonu so dehtele in se bohotile rože, sestre frančiškanke, vse v belini, so se mi zdele kot nekakšne vile s svojimi belimi rutami, te so jim prav plapolale okoli glav, ko so švigale sem ter tja. Delale pa so v bližnji bolnišnici za tuberkulozo. To me je takrat prav globoko nagovorilo,« je med nenehnim »zvončkljanjem« pripovedovala sestra. Izjemna pripovedovalka zgodb je, zato se mi sploh ni bilo težko prestaviti v občutke takrat mlade Rezke.
Usodne velikončne vigilije. V tretjem letniku gimnazije se je Rezka zaljubila. »Močno in silovito! In kot je ta zaljubljenost prišla, je tudi hitro odšla.« V četrtem letniku gimnazije je kolebala med študijem književnosti ali specialne pedagogike. Vpisala se je na pedagoško fakulteto, bila je zelo zaposlena študentka, obiskovala je marksistični krožek – spomni se očeta, kako ji je žugal, da slučajno ne bi vstopila v partijo –, pisala je še naprej, objavljala je tudi v Delu, hodila na plese. Imela je res polno življenje. Potem pa so prišle velikonočne vigilije, najslovesnejše katoliško bogoslužje, ki se obhaja po sončnem zahodu in konča pred zoro na velikonočno nedeljo. »Takrat se je zgodilo. Poklical me je On. Klic je bil tako jasen in močan, da o njem ni bilo nobenega dvoma. Moja pot je bila zapečatena,« je spregovorila o enem najsvetejših trenutkov v svojem življenju. Ob pripovedovanju ji je obraz žarel. Če bi pisala pravljico, bi lahko napisala, da je njen žar obsijal ves prostor. Mogoče ga je pa res …
Njena skrivnost. Ta odločitev je še nekaj časa ostala skrivnost. Kar nekako se je bala povedati svojcem, da bo postala redovnica. Vedela je, da bo mami prav, ata bo proti in je ne bo jemal resno. »Najprej sem povedala najboljši prijateljici med potjo na Triglav, doma pa nič. Tako sem vlekla od pomladi do septembra, ko sem domače obvestila, da 'grem študirat v Ljubljano'. Nameravala pa sem iti v Črno goro, v samostan Brezovik, kjer sem se že dogovorila, da pridem. Na moji 'poti v Ljubljano' me je spremljal bratranec, zdaj poslanec Jože Horvat. Študiral je v Ljubljani in naj bi mi pomagal pri začetkih v glavnem mestu. Med potjo sem kar mencala, saj sem vedela, da v Ljubljano ne grem. V Mariboru se izstopila, z izgovorom, da sem zmenjena s prijateljico: Pozdravljen Jože, se vidiva v Ljubljani.« Rezka je kupila vozovnico za Titograd, kot se je takrat imenovala današnja Podgorica. »Za vozovnico sem dala zadnji denar, ki sem ga imela, do Podgorice pa sem se vozila 17 ur! Ko sem prispela v Črno goro, me je popadel tak strah, da bi se najraje obrnila in odšla nazaj. Pa k sreči nisem imela denarja za vozovnico.«
