Pomagaj mi, da naredim sam. Montessorijev tabor so imeli že lani, pravzaprav jih je povabil organizator, ki je objavil tabor, torej ZPM Moste, izvajalec Montessori  pa je pripravil program za otroke, ki se prijavijo – vsi ne hodijo v Montessorijeve vrtce. »Letos, ko smo dobili donatorja, podjetje Automatic servis, smo povabili tudi otroke iz socialno ogroženih družin oziroma iz nespodbudnih družinskih okolic,« je razložila Tanja. Petindvajsetim otrokom je bilo torej bivanje donirano, toda na taboru jih je bilo sedemindvajset, dva s subvencijo. Seveda imata tako organizator kot izvajalec skupne točke, to je delo v dobro otrok. Vem, sliši se suhoparno, a ni nikoli dovolj dobro poudarjeno, se je strinjal Franci Petek. »Pomagaj mi, da naredim sam, je naše načelo, naš način dela je prilagojen tej filozofiji Marie Montessori: vidimo, da otrokom, ki živijo in odraščajo v težkih razmerah, manjka prav tega, da bi bili samostojni, saj si s tem gradijo pozitivno samopodobo.« Filozofija montessori izhaja iz otroka: vsak otrok potrebuje meje, želi se sam odločati in za tem stati. »Tu ima to možnost,«  je povedala Eda, »ker ima na razpolago več možnosti – od znanstvenih do praktičnega, recimo pometanja. V smislu: tisto, kar se odločim narediti, bom naredil dobro. In mi, ki smo tu, to od njih pričakujemo, nič ne mislimo, da so manj sposobni le zato, ker so mlajši. Prav zato je pomembno, da smo heterogeni, da lahko drug od drugega vzamejo dobre in tudi šibke stvari, pri katerih želijo napredovati. Še en velik rek nas vodi pri tem našem delu: Otrok je graditelj človeka – otrok bo sebe zgradil v osebnost. In ravno tu želi ZPM otrokom iz socialno ali drugače šibkih družin odpreti pot. Na taborih se pokaže, da večini otrok manjkajo meje, da ne vedo, kaj se sme in česa ne.« Kar nekaj odraslih sžse je ž na taboru družilo, igrao, postavljalo meje, se smejalo, pelo z otroki, poleg Ede, Francija in Tanje še trije mentorji, trije študentje in trije dijaški pomočniki – mlajši so med pogovorom skrbno poslušali modrosti učiteljev z več izkušnjami. »Montessori uči za življenje, tudi vzgojitelji ZPM si za to prizadevamo ves čas, na letovanjih, na taborih,« je dodala Tanja in poudarila, da Eda in Franci zelo pripravita okolje za otroke. »Montessori je način življenja, je življenje, kot ga živim doma,« je razlagala Eda. »Če imam doma umazana tla, jih pomijem in točno vem, kje imam vedro, krpo; če želim prebrati knjigo, grem v knjižnico, preberem, vrnem knjigo. In točno to želimo narediti: naše glavno delo je pripraviti okolje, da bodo stvari jasne. Ob prihodu otrokom povemo, kje smo, in poudarimo na njim razumljiv način, da je zelo pomembno biti spoštljiv, učimo jih graditi odnose, sprejemati drugačne. Hodimo umirjeno in govorimo umirjeno, ker drugih ne želimo motiti.« Torej:  po mirnem prebujanju, zajtrku, črti in igri tišine so sledila prosta izbira dela: dopoldne so imeli področja iz kozmične znanosti (gibanje zemlje do sonca), umetnosti (slikanje, lepljenje – tako so izrazili slišano), gledališko dejavnost, obrtniško ... »Ker smo samo en teden skupaj, jih usmerimo v delo zato, da vsi izkusijo in poskusijo ta dela.«