Njihovo sedem let staro podjetje Lužnica, d. o. o., ima turistično agencijo, prideluje elektriko iz sončnih plošč in jo prodaja distributerju, izdeluje testenine iz jajc domačih nesnic, izdaja 60 turističnih sob in ponuja različne penzione s hrano z lastnih vrtov, pripravlja številne prireditve, posoja svoje objekte televizijskim hišam za snemanje nadaljevank … Redovnice pravijo, da je to kraj srečanja z bogom. Drugi dodajajo, da tudi – z blaginjo.
Poleg organizacije in izvajanja poslov ter projektov je njena dolžnost tudi skrb za to, da vse poteka v skladu z zakonom. Temu se tudi najbolj posveča, kajti, kako bi bilo videti, če bi se častne sestre ukvarjale z nečastnim delom. Dela pa je tukaj »čez glavo«. Prav dan pred našim obiskom je neka velika televizijska hiša v dvorcu končala snemanje več epizod svoje nove nadaljevanke. Pred tem je bil v slovesni dvorani koncert študentov banjaluške akademije Večer flavt, čez nekaj dni pa se bo začel Lužički poletni tabor za otroke, ki temelji na krščanskih vrednotah in načelih krščanske pedagogike.
»Ta čudoviti dvorec je družba leta 1925 kupila od vdove grofice Antonije Rauch, in to za tri milijone dinarjev, da bi v njem nastanila stare in bolne častne sestre. Po drugi svetovni vojni so nune tvegale svoje življenje, da so ga rešile pred komunističnim požigom. Tako imamo zdaj z božjo pomočjo vse v svojih rokah. Sobe, ki jih izdajamo – polni penzion stane manj kot 40 evrov – imajo dve zvezdici samo zato, ker v njih ni televizorjev. Ni pa jih zato, ker jih naši gostje sredi teh prelepih parkov in gozdov v resnici ne potrebujejo. So pa vse sobe v glavnem enoposteljne ter imajo vodovodno napeljavo in internetno povezavo. Imamo svojo pekarno, tako da so gostom na voljo naš kruh in pecivo, pa tudi testenine, narejene iz jajc naših sto kokoši nesnic. Slaščice, priloge, solate in drugi pridelki prihajajo na mizo neposredno z naših vrtov. Vso zelenjavo gojimo s pomočjo kalifornijskih deževnikov, ki smo si jih prav tako kupile,« nam pojasnjuje upravnica Berislava.
Že od začetka so se posvetile tudi energetski učinkovitosti, tako da imajo namesto plinskega cenejše geotermalno ogrevanje. Predsednica družbe Miroslava Bradica, ki je bila takrat upravnica centra, se je zelo navdušila nad to vrsto ogrevanja in se tudi takoj lotila projekta energetske učinkovitosti. Predstavila ga je predstavnikom zagrebške županije in območne energetske agencije. Ko so ga ti odobrili, so nune svoj projekt prijavile na razpis Sklada za varstvo okolja. Dobile so 40.000 evrov, še dvakrat toliko so dodale same iz lastnih sredstev in naredile sistem z dvojno funkcijo – pozimi za ogrevanje in poleti za hlajenje.
Elektriko prodajajo Hrvaškemu elektrogospodarstvu (HEP), od katerega nato odkupujejo elektriko za lastne potrebe. To je sicer malo protislovno, vendar je njihova elektrika dražja od elektrike Hrvaškega elektrogospodarstva, država pa s tem odkupom spodbuja proizvodnjo električne energije vseh proizvajalcev – torej tudi njihovo.
