Vrhovno sodišče SRS, 7. avgusta 1989, sodba v imenu ljudstva: »Neurejen hudournik Nikova pomeni vir nevarnosti, zaradi katere lahko tožeča stranka zahteva preprečitev škode ali vznemirjanja.« Ja, Zvezdani Pogačnik Novak so bili idrijski občina in komunala ter Podjetje za urejanje hudournikov Ljubljana po razsodbi sodišča že pred četrt stoletja dolžni plačati škodo. Kljub pritožbam, prošnjam, dokazom se v desetletjih ni zgodilo nič, fekalije tečejo po Zvezdanini kleti, polzijo iz cevi, onesnažujejo hudournik in okolico. Zaradi njih se je okužila s hepatitisom, v njenem domu pa neznosno smrdi – najhuje zjutraj, po peti uri in za konec tedna, takrat pač, ko so stanovalci okoliških blokov doma. Dogaja se še vedno, dogaja se v Sloveniji v 21. stoletju. Donkihotskemu boju, ki ga bije z občino in z državo, ni videti konca.
Kanalizacija, da te kap. »Kanalizacija ni bila speljana v hudournik, ampak ob njem: tete so bile zelo proti, a kanalizacijo so kljub vsemu speljali tako, da dvakrat prečka hudournik.« Takrat je bila še srednješolka, še zdaj pa so odprtine kanalizacije na istem mestu, nekaj metrov od hiše in vrta, iz njih pa mezijo fekalije. Odveč je pripomniti, da je bil smrad ves čas obiska in pogovora neznosen, pa v tistem času kanalizacija sploh ni bila obremenjena, saj so bili ljudje v službah, otroci pa v vrtcih in šolah. »Z bloki so, ker se je mudilo, kanalizacijo zgradili kar brez soglasja, dovoljenja in jo speljali ob strugi hudournika Nikova navzdol. V sedemdesetih letih so začeli graditi stolpiče. Po gradnji drugega so fekalije tekle kar po cesti. Čeprav smo dajali vloge in pritožbe tako na komunalo kot na gradbeno podjetje, ni bilo uspeha.« Težko je reči, da so se potrpežljivi prebivalci vzpetinice, na kateri so družinske hiše tik nad hudournikom, privadili na fekalije in smrad, pomagali so si pač, kot so vedeli in znali. Zvezdana si je ustvarila družino, živeli so v hiši, ki jo je podedovala od tet, leta 1982 je bila poplava. »Bilo je hudo, v pol ure je voda prešla most. Poplavilo je spodnji del hiše. Takrat je občina Idrija dobila precej denarja iz republiškega sklada za ureditev hudournika. Zgodilo se ni nič: denar je šel za obnovo idrijskega gradu. Toda po zakonu je treba strugo vzdrževati: ima devet hudourniških jezov, a so vsi zapolnjeni s prodom, kamenjem, treba bi jih bilo stalno čistiti ...« Takrat je Zvezdana želela samo ureditev okolice, da ne bi več poplavljalo, na koncu jo je uredila sama, saj so s prizidkom dvignili vhod v hišo. »Želela sem tudi, da mi v hišo ne tečejo več fekalije iz blokov, ki sem jih prenašala deset let: stalno sem urgirala na vse pristojne, vsa ministrstva in urade. Neuspešno. Izkoristila sem vse možne poti, da bi se dogovorili, saj smo vendar ljudje. Napake se zgodijo, a treba jih je popraviti, pomagati, da živimo v sožitju!« Ni šlo. »Pa sem šla v tožbo, leta 1989 je Vrhovno sodišče razsodilo v mojo korist, pritožile so se institucije, razsodili so, da se zahteva občine in preostalih po reviziji zavrne kot neutemeljena. Prisodili so mi več kot milijon odškodnine, takrat še v dinarjih.«
Smrdi, smrdi do neba. V četrt stoletja bi ji jo občina Idrija, komunala in podjetje za urejanje hudournikov (ki je last države) morali že zdavnaj izplačati, toda denarja ni bilo in ga ni. »Izgovarjali so se, da dobim denar takrat, ko bodo rešene stvari. Ne, nisem pustila stvari pri miru, toda imela sem čudno prometno nesrečo, v kateri me je komunalni avto zbil tako rekoč na prehodu: v tistem času mi je tudi razpadla družina, bili so težki časi.« Zvezdana je ves ta čas živela v hiši, zaliti s fekalijami, opravljala svoje delo kot vzgojiteljica, po nesreči pa se je invalidsko upokojila. Vprašam jo, zakaj jo je leta 1994 tožila občina, kot mi je omenil župan med pogovorom. »Ker niso imeli denarja, očitno ga tudi zdaj nimajo za ureditev javne kanalizacije v 21. stoletju: tožili so me zato, da jim je ne bi bilo treba urediti. Poiskala sem pomoč odvetnikov, a v glavnem sem morala biti sama svoj odvetnik, preštudirati zakone, biti gradbeni strokovnjak ... Oni, občina, priznavajo, da je vse to narobe, toda plačati nočejo.«
