Pred osmimi meseci smo objavili prispevek z naslovom Ne jokaj mami, premagal bom raka! Enajstletni Alen, ki so mu diagnosticirali limfom, je takrat ravno prestal svojo zadnjo kemoterapijo in pred njim je bilo dolgo zdravljenje, z mamo Darjo pa sta bila v finančni in čustveni stiski. Usoda tega pogumnega in pametnega fanta vam je segla v srce in ste mu, dragi bralci, nesebično pomagali. Zdaj, ko fant lepo napreduje na poti zdravljenja, se vam Alen in njegova mamica zahvaljujeta in vam ob tej priložnosti pošiljata lepe pozdrave.
Mamica Darja je bila popolnoma izgubljena, svet se ji je podrl, tla so se ji zamajala pod nogami, zaradi sinove trdnosti in zbranosti pa je nekako držala vajeti njunega življenja v rokah. Ker je samohranilka brez službe, sta se preživljala zgolj s socialno pomočjo. Ko je poplačala položnice, jima je za vse drugo ostalo le 150 evrov. Nekako sta shajala, nikogar nista nič prosila, nikakršnih dolgov nista imela, pomagal jima je, kolikor je lahko, le Darjin brat, potem je še on ostal brez službe. Ko je Alen zbolel in je bilo treba potovati iz Celja v Ljubljano, je med sinovim bivanjem v bolnišnici morala Darja poskrbeti za prenočišče v prestolnici, po končanih kemoterapijah pa je morala sinu priskrbeti hrano, primerno za njegovo zdravstveno stanje, kar pomeni kakovostna, sveža, izbrana – in draga živila. Takrat so se skrbi in stroški nakopičili, pridni in prizadevni materi je zmanjkalo moči za vsakodnevno »čaranje« z denarjem za preživetje. Tudi Alena je začelo skrbeti za mamo. »Ne smem obupati. Če bi obupal, bi se moje telo povsem drugače bojevalo. Pa tudi mami ne bi mogel biti v oporo, kajti ona je ves čas res hudo zaskrbljena. Pravzaprav me še najbolj skrbi zanjo,« nam je takrat zaupal.
Alen je objokani mami vsak dan govoril: »Ne jokaj, mami, premagal bom raka!«
Takrat smo vam zaupali zgodbo o tem dragem, pogumnem dečku, o njegovem boju za zdravje ter čustveni in finančni stiski, v kateri sta z mamo živela v najhujših in za njegovo zdravje prelomnih trenutkih. Dotaknila se je vaših src. Kepa sočustvovanja in dobrote se je po objavi članka začela kotaliti in naraščala. Pomagali ste. Ogromno ste pomagali.
»Mnogi v podobnih situacijah izgubijo vero v ljudi. Tudi naju so zapustili posamezniki, ki sva jih nekoč imela za prijatelje, mislila sva, da sva sama v tej najini tragični usodi, po objavi vašega članka pa se je zgodil čudež. Bila sva deležna pomoči, tako finančne kot tiste, ki nama je dala krila – ljudje iz vse Slovenije so se odzvali, klicali, naju tolažili, prihajali in naju spet obiskali po določenem času, ponujali pomoč, pomagali. Dobila sva sočutje in podporo. Naenkrat naju ni bilo več strah, nisva bila več za vse sama. Ni mi bilo več treba skrbeti, kako nahraniti sina, lahko sem za nekaj časa odmislila vse druge probleme in se posvetila samo njemu.
Takrat sva se naučila predvsem vere v ljudi. Jaz sem spet začela verjeti v dobroto sočloveka, ki je prej nisem bila veliko deležna. Zaradi humanega in razumevajočega odziva ljudi na Alenovo bolezen in najino stisko se je spremenil moj pogled na svet. Zaradi vsega tega gre najbrž tudi Alenovo okrevanje v pravo smer in se mu vračajo moči. Izkoristila bi to priložnost, da se zahvalim vsem, ki so nama podarili spodbudno besedo, objem, dobroto in seveda finančno podporo,« se s solzami v očeh zahvaljuje Darja.
