Romati peš na Brezje je za vsakega vernika približno nekaj takega, kot za vsakega »pravega« Slovenca vzpon na Triglav. Po neuradnih podatkih je Brezje obiskalo že več kot 15 milijonov romarjev, obisk se zadnja leta samo še povečuje. Kar 19 metrov zvezkov, v katere romarji zapisujejo svoje prošnje in zahvale Mariji, in kar nekajkrat toliko metrov polic z zahvalnimi (votivnimi) podobami Marije vseh vrst – naslikane, izvezene, naklekljane, izrezljane, se je nabralo v posebni zgradbi, kjer brezjanski frančiškani hranijo vse, kar ljudje prinesejo v zahvalo za izpolnjeno zaobljubo. Kaj vleče ljudi, da v 21. stoletju, nekateri celo peš iz daljnih krajev, vedno množičneje zahajajo v gorenjsko vasico, kjer klečijo in molijo pred naslikano podobo Marije z Jezusom? Po kaj prihajajo in kako prosijo za pomoč? Skrivnosti brezjanske Marije, samostanske in cerkvene prostore so nam prijazno odkrivali predstojnik samostana dr. Robert Bahčič ter goreča vernika Jožica in Tadej.
Ob Mariji nihče ne ostane hladen. »Kdor koli pride na Brezje k Mariji Pomagaj, od nje ne bo odšel hladen,« nam je naše občutke potrdil pater Robert Bahčič. »Materinska drža in nasmeh sprejemata vse ljudi, ki stojijo, klečijo, sedijo pred to milostno podobo. Ker je na stranskem oltarju, kar je posebnost, se ji ljudje lahko čisto približajo, gredo okrog njene podobe po kolenih. Marija tu sprejema vse ljudi, verne ali ne verne, čeprav je o tem težko soditi. Samo Bog vidi v srce slehernega in samo on ve, kaj se v človeku dogaja in kaj nosi v sebi. Težko je reči, o čem vse ljudje razmišljajo pred Marijo, za kaj prosijo, kaj ji izročajo ali pa so preprosto tiho. Mnogi tu zopet pridobijo vero, drugi jo poglobijo, prejmejo tolažbo, mir, zaupanje, veselje.«
Kadar vidim Marijo, sem srečna. Seveda ne gre samo za velike in čudežne ozdravitve, ko so se prej hromi ljudje po srečanju z njo zopet lahko premikali. Že leta 1910 so našteli kar 242 bergel, ki so jih ljudje po ozdravitvi pustili pri Mariji, ker jih niso več potrebovali. »Teh dogodkov, ko ti pomaga Marija, je nešteto,« je povedala Jožica Špendal iz Kovorja. Oseminšestdesetletna upokojena računovodkinja iz Peka je za svojo močno vero, ki jo osrečuje, hvaležna prav brezjanski Mariji. »Kot mlada nisem bila globoko verna, potem pa sem začela spet hoditi na Brezje. Nekega dne sem stala tu, pred njo, in dobila preblisk, kako je naša mama na kolenih v naši domači cerkvi vedno, vsak dan, prosila za nas, devet otrok, in kako je zaupala v moč božje ljubezni, da je sploh lahko preživela težko otroštvo in obe svetovni vojni. Ko sem gledala to lepo podobo, sem začutila najglobljo in najlepšo materinsko ljubezen, ta najlepši občutek sreče, ko Marija drži Jezusa v naročju.«
Materialne dobrine so minljive, ljubezen pa je večna. Preblisk pred Marijino podobo je Jožico pripeljal do globokega verovanja, ki ji pomaga skozi vse življenjske preizkušnje. »Lahko rečem, da skozi vero in zaupanje v Marijo občutim tisto pravo srečo, mir in ljubezen. To je nekaj čisto drugega, kot če bi ves čas čakala samo na materialne stvari. Te so minljive, sreča pa je večna. Moje največje bogastvo je moja vera in to, da me Marija vodi po pravi poti. Njena podoba je res nekaj posebnega in lahko rečem, da so Brezje moj drugi dom.«
Vsak dan k maši na Brezje. »Tu je posebna energija in vsak jo začuti. Ta prostor te prevzame. Brezje so milostni kraj, kamor pridem prosit Marijo in se ji zahvalit za vse, kar mi je naklonila,« je razložil Tadej Trelc iz Mlake pri Kranju. Štiriinšestdesetletni upokojenec enkrat mesečno priroma peš, sicer pa je pri maši skoraj vsak dan.
