Ni dvoma, da nas pretirano podleganje potrošništvu in ponoreli življenjski slog uničujeta. Zapletli smo se v obilje nepotrebnega, kar naprej goltamo z veliko žlico pa niti ne pomislimo, da lahko živimo tudi drugače, bolj preprosto. Če seveda hočemo. Zakaj ne bi, preden pridemo do prepada, vsak od nas vsaj enkrat poskušal odstraniti nepotrebno? Sama to poskušam bolj ali manj uspešno. Tudi počitnice sem preživela v tem slogu. Morda vas bodo moje prizadevanje ali izkušnje drugih spodbudili, da poskusite še sami.
Ali imam voljo, da se čemu zavestno odpovem, ne zato, ker se moram, temveč zato, ker se hočem? To je prvo vprašanje, na katero si boste morali odgovoriti pri razmišljanju, ali se vaše resnične potrebe ujemajo z vsiljevanimi oziroma s tistimi, ki vas mamijo. Lahko začnete kar pri hrani. Ko boste segali po naslednjem zalogaju, se vprašajte, ali ste sploh še lačni. Odgovor bo najpogosteje nikalen. Presenečeni boste, kako pogosto boste odkimali, ko si boste začeli določati meje med dovolj in preveč.
Prostovoljna preprostost ni nova pogruntavščina. Ameriški socialni filozof Richard Gregg se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Indiji seznanil z Mahatmo Gandijem in njegovim konceptom nenasilnega boja ter življenja v odpovedovanju. »Prostovoljno preprostost so zagovarjali in prakticirali ustanovitelji večine velikih religij – Jezus, Buda, Lao Ce, Mojzes in Mohamed – prav tako svetniki in veliki možje, kot so sveti Frančišek, John Woolman, hindujski rišiji, hebrejski preroki, muslimanski sufiji; mnogi umetniki in znanstveniki ter veliki sodobni voditelji, kot sta Lenin in Gandi,« je zapisal Gregg.
Prostovoljna preprostost, čeprav se sliši kot newagevska domislica in novo gibanje, je v resnici poskus živeti v znamenju rekov »preprosto je bolje« in »manj je več«. Ko sem se pred dvema letoma odločila zanjo, sploh nisem pomislila, da bo to garanje. Treba je bilo počasi zapuščati vrtoglave tirnice vsakdanjega življenja, ugrizniti v poenostavljanje življenjskega sloga in se otresti predmetov, obveznosti, ljudi in dolžnosti, ki niso nujni in ne prinašajo zadovoljstva. Berem, kako je novinarka hrvaškega Jutarnjega lista mesec dni poskušala živeti »nizkoproračunsko« in pri tem precej privarčevala, a je šele pri tem, da je razrezala svoje številne posojilne bančne kartice in začela primerjati cene živilskih izdelkov v različnih trgovinah. To je le prvi korak na tej odločni poti. A dobri poti. Ker si je priznala, da njeno vsakdanje življenje, njene omare, hladilnik, delovna miza, njen um in koža ... pokajo po šivih.
Tudi sama sem pred dvema letoma mislila, da bo dovolj, če bom dva konca tedna posvetila pospravljanju kleti, metanju nepotrebnih stvari stran, urejanju predalov in omar, če bom namesto treh kreditnih kartic imela samo eno ter kupovala tisto, kar mi ugaja, je kakovostno in bom potrebovala. Tako zlahka ne gre, nevarnosti prežijo na vsakem koraku in kot odvisniki od mamil se hitro vrnemo v stare tirnice.
»Čim več odvečnih stvari sem se razbremenila, manj se mi je zdelo tisto, kar je ostalo, neizogibno potrebno. Navsezadnje za življenje potrebujemo prav malo,« je v svoji knjigi Umetnost preprostosti zapisala Dominique Loreau, ki se je odločila živeti na Japonskem, da bi v okrilju kulture, ki glede materialnega in duhovnega temelji na preprostosti, v življenju oklestila vse odvečno. »Preprostost je skrajna oblika sofisticiranosti,« je zapisal Leonardo da Vinci. Enako razmišlja tudi magister biologije Stipe Hečimović, šestinšestdesetletni znanstvenik, ki živi na Goriškem, v hiški, ki meri vsega 39 kvadratnih metrov, brez sodobnih naprav, upira se potrošništvu, večino svoje hrane nabere v gozdu in na domačem vrtu ter zatrjuje, da lahko preživi mesec z zgolj 20 evri za hrano. »Lahko tudi z manj. Kakšen dan tudi z nič denarja. Če ne bi imel avta, velikokrat zares nič ne bi zapravil. Ker ne potrebujem. To je moje razmišljanje že desetletja. Ne potrebujem! Človek ne živi od tega, kar presega njegove potrebe, živi le od tistega, kar je nujno. Vse drugo mu škodi. Žal v tej družbi velja vodilo čim več, tem bolje. Na zmernost pozabljamo. Zmernost pa je prava mera,« je prepričan biolog Hečimović.
