»Nisem pričakovala tako burnega odziva. Veliko bolnih in pomoči potrebnih je poklicalo v uredništvo, hkrati pa se je name vsul plaz čiste, gnusne zlobe. Vrhunec se je zgodil čez 14 dni, ko me je nekega jutra poklicala mama in me na robu joka spraševala, kaj sem spet govorila v javnosti, da me na Valu 202 tako obrekujejo. Preverila sem in ugotovila, da izbirajo »flop meseca«. Pristala sem v družbi politika, ki je govoril neumnosti, direktorja, ki je vozil pijan, in pevca, ki je udaril sodnika. Meni je bil namenjen slogan: Zvezdana Mlakar pred kamerami zeksala svojo scalino!« Smo Slovenci res tako polni predsodkov? Ko sem razmišljala, ali poznam koga, ki se je zdravil z urinom, sem se spomnila na znanca, sicer znanega umetnika. »Lahko uporabiš moje izkušnje, vendar prosim ne omenjaj mojega imena. Že itak me imajo za čudaka, samo še to mi manjka, da bi bil čudak, ki pije svojo scalnico.« Nista pa imeli težav Zvezdana Mlakar in Swami Vishwashakti Saraswati, ki v Tara yoga centru v Ljubljani vodi jogijsko-ajurvedske programe zdravljenja. Gospa Swami urinoterapijo tudi sama prakticira že vrsto let.
Z urinoterapijo sem se seznanila, ko sem se pripravljala na oddajo. Rok Smolej, moj urednik, mi je predlagal, da bi poskusila še sama. Najprej sem bila zadržana, ko sem trčila ob lasten predsodek, pa čeprav sem prebrala in slišala, kako blagodejni in zdravilni so učinki urinoterapije, sem se z vso otroško ihto lotila svojega 'zmrdovanja'. Moj namen je bil, da z lastnim zgledom podrem predsodke pri ljudeh.
Vam jih je uspelo zrušiti? Menda so bili odzivi precej burni.
Iskreno, nisem pričakovala, da se bodo ljudje tako burno odzvali. Tudi moji domači so s precej nejevere spremljali moje početje, ko sem se dober teden prej začela pripravljati z uživanjem primerne hrane. Po oddaji so me ljudje z rahlim odporom spraševali o okusu in zraven zmajevali z glavo. Ti odzivi me niso motili, prizadelo pa me je, da sem pristala v oddaji na Valu 202 kot »flop meseca«. Na ta prispevek sem se pripravila z vso odgovornostjo. Ne nazadnje sem ga posnela za isto hišo in kolikor vem, so med sabo lojalni in po svojih sodelavcih ne tolčejo s takimi žaljivkami. Zato sem se nemudoma odzvala in napisala pismo uredniku oddaje in direktorju radia. Opravičila do danes nisem dobila.
Zakaj je to vaše dejanje med Slovenci zbudilo tako negativne odzive?
Niso bili vsi odzivi negativni. Bilo je zelo veliko zelo dobrih odzivov, neprimerno več kot slabih. Takole bom rekla: lahko se je zgražati, ko človek sedi zdrav v domačem fotelju. Tako smo vzgojeni, to je dejstvo. Se pa to zelo hitro spremeni, ko človek resno zboli. Takrat so ljudje pripravljeni požreti še kaj več od lastnega urina, samo da bi ozdraveli. Sploh pa ljudje ne vedo, da je urin sterilen. Navsezadnje si tudi med seksom izmenjamo razne tekočine, pa se nihče ne zgraža nad tem. Zato je pomembno, da se izobražujemo, dopolnjujemo znanje s tisočletnimi modrostmi, ki so na svetu zaradi nas. Ko sem brskala po internetu, sem našla mnogo informacij o tem, da so si z urinoterapijo ljudje pozdravili raka in druge hude bolezni. Tudi doktorica Nela Sršen, ki je bila gostja v eni od mojih oddaj, mi je potrdila zdravilne učinke urinoterapije.
Kakšni so bili občutki, ko ste nagnili kozarček s svojim urinom? Se vam je gnusilo?
Preden sem dvignila kozarec, sem zavohala znani vonj urina. Takrat sem mislila, da ne bo šlo. Gnus je namreč zakoreninjen globoko v nas. Potem pa sem nagnila in začutila rahlo slan okus. Prav nič gnusno ni bilo. Skozi glavo mi je šinila misel, da sem vsaj enkrat v življenju poskusila, kakšen je moj urin, in da tudi to nekaj šteje. Da to moje dejanje na simbolni ravni pomeni sprejetje sebe in svojega telesa.