Kaj storite, kadar vidite mamico, ki doji na klopci v parku? Pogledate stran, se nasmehnete ali zgražate? Čeprav je po nekaterih podatkih pri nas okoli 70 odstotkov doječih mamic (izključno jih doji okoli 50 odstotkov), so mnenja o dojenju v javnosti deljena. Za nekatere je dojenje intimno dejanje, ki ne sodi izven domačih zidov, drugih ne moti, ker naj bi bilo nekaj povsem naravnega. Ker se o dojenju in težavah, povezanih z njim, še vedno premalo govori in ker mamice navajajo, da so ob dojenju v javnosti še vedno deležne zgroženih pogledov ali odkritih verbalnih napadov, so se predpreteklo soboto, ob začetku svetovnega tedna dojenja, zbrale v vseslovenski akciji Dojiva se.
Zanimivo je, in mamice so glede tega enotne, da se ob mamico, ki doji v javnosti, večinoma obregnejo ženske, ne moški. Tudi novopečeni očka Rok je povedal, da ga dojenje v javnosti nikoli ni motilo. »Če bi se obrnil stran, bi se verjetno zato, da ne motim lepega, njenega trenutka. Zdaj, ko sem oče enomesečne deklice, gledam na dojenje v javnosti povsem praktično: kadar je hči lačna, pač je. In hrano dobi iz dojke.«
Porod je lahko krasen, dojenje pa muka. Pobudnica vseslovenske akcije za sprejemanje dojenja na javnih krajih in za krepitev zavesti o pomenu dojenja za zdrav otrokov razvoj je bila Mariborčanka Marina Popović Frangež, ki je tudi avtorica projekta in skupine na Facebooku Dojiva se. Čeprav se o dojenju govori več kot pred leti, še vedno vidi potrebo po spletni strani, ki bo na enem mestu ponujala vse o dojenju. »Tudi odlične svetovalke iz La Leche League ne zmorejo vsega, v Mariboru na primer sploh nimamo nobene svetovalke za dojenje. To se bo verjetno spremenilo približno čez tri mesece, ko bomo končno tudi Štajerci dobili svojo. Saj sem želela premikati zadeve že pred tremi leti, ampak takrat sem bila prvič mamica in nekako ni šlo, « je pripovedovala Marina, ki ji sedaj poleg triletnega sinka družbo dela trimesečna hči. Tistim, ki se jim zdi takšna manifestacija dojenja nepotrebna, ker je v Sloveniji dojenje že nekaj povsem običajnega, utečenega, odgovarja: »Je in ni. Izkazalo se je, da smo z začetkom akcije odprle tabu. Pojavili so se komentarji, češ zakaj se je treba javno kazati med dojenjem, zakaj se ne pokrijemo, zakaj moramo joške vsem tiščati pod nos … Osebno se med dojenjem recimo ne pokrijem oziroma ne pokrijem otroka čez glavo s pleničko, saj je poletje in ji je potem grozno neudobno ter vroče. Menim, da mora biti dovoljena popolna svoboda, saj se ne razkazujemo, temveč hranimo svojega dojenčka! Po drugi strani pa se nihče ne zgraža nad številnimi pomanjkljivo oblečenimi ženskami. Strinjam se, da je dojenje intimna stvar, vendar je marsikdaj tudi dejanje iz nuje.«
Dojenčki so pač različni: eni imajo dudo, drugi zahtevajo dojko. Še vedno je v javnosti in pri starejših generacijah zakoreninjeno, da se dojenčki hranijo po določenem urniku, na tiste famozne tri ure, da imajo urnik spanja in da je že na začetku treba vzpostaviti neki ritem. Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in na njihovo hranjenje, na njihove potrebe, so drugačni in včasih pojasnjevanje o tem zahteva ogromno energije od že tako utrujenih mamic, da o borbi z dobronamernimi nasveti tašč in mater ne govorimo.
