Svoje izkušnje podarja drugim ženskam. Pozna človeško naravo, med drugim neizkoriščeno žensko moč in to, kako jo prebuditi. »Zdravilo je, da ženska svojo sitnobo spremeni v modrost in namesto da poskuša preglasiti ves svet, postane tako tiha, da jo začnejo vsi poslušati,« pravi Gaia Asta, astrologinja, ki z možem in dvema otrokoma živi v odmaknjeni istrski vasi Koštabona.
Prvi zasuk je bil, ko sem okoli 20. leta skočila v objem sveta in se srečala z zares grenkimi izkušnjami. Iskanje se je začelo.
Iskanje vas je pripeljalo v istrsko vasico Koštabona. Zveni zelo romantično.
Naš zaselek je malo pod Koštabono in je bil zapuščena vasica. S prijatelji smo jo obnovili. Tu živimo s sorodno mislečimi in tvorimo nekakšno neformalno ekološko vas, skupnost, in življenje je res lepo, pomagamo si med sabo in skupaj štejemo pomladi. Naš zaselek je bil razvalina in v skoraj dvajsetih letih smo ustvarili lepo naselje, s kamnitimi hišami in neokrnjeno naravo. Vsak ima svoj vrt in sami pridelujemo del svoje hrane. Človek bi moral naravne danosti v okolju kvečjemu oplemenititi in se jim prilagoditi, ne pa jih uničevati in prilagajati svojim potrebam. Tu je našel dom tudi center za downov sindrom, Planet47.
Povod zanj je bilo gotovo rojstvo sina Vala. Ste mati dveh otrok, mati, ki v otrocih vidi tudi svoje učitelje.
Hči Anaja me je naučila, da sem jaz druga in ne prva, naučila me je služenja, biti odgovoren, skrbeti za nekoga, uvidela sem svoje vzorce, ki jih moram preseči, premagati, da bom boljša mama in boljši človek, da bo njej lažje. Z Valovim rojstvom pa se je vse obrnilo na glavo, vse je postalo nepomembno, mislim, da sem se z njegovim rojstvom šele prebudila. Ne takoj, temveč kakšnega pol leta pozneje, ko sem se sploh začela zavedati, da še živim in je Val preživel srčno operacijo.
Se pravi, da se tudi astrologinjam, ki zmorejo videti v zvezde, predvideti svojo prihodnost, lahko zgodi kaj nepredvidenega.
Zanimivo je, da sem imela med nosečnostjo astrološko šolo in sem svojim učenkam pokazala – na svoji astrološki karti, v progresijah – kako je videti smrt, ta je bila zapisana točno ob roku rojstva mojega otroka. In sva res skoraj oba odšla s tega sveta. Zanimivo, planeti čisto vse pokažejo, le mi nismo dovolj pametni, da bi vse znali prebrati.
Sin se je rodil z downovim sindromom.
Val je čudovito bitje, ima trisomijo 21 in ob njem sem spoznala, da so čustva in čustvena inteligenca neprecenljivo pomembnejši od razuma.
Nekaj let po Valovem rojstvu sva z Alanom spoznala, da Slovenija potrebuje alternativni in bolj duhoven center za downov sindrom.
Vse se je začelo dogajati s svetlobno hitrostjo. Lahko sem le opazovala, bila na telefonu in poprijela, kjer se je dalo, pomagali so ljudje, pomagala je vsa Slovenija. Sedaj v centru potekajo delavnice, razvojne, ustvarjalne, poleti so počitnice, program Samostojen sem 2 za mladinke in mladince z downovim sindromom, ki so na ustvarjalnih počitnicah brez staršev ali spremljevalcev – velika preizkušnja za udeležence in za našo ekipo. Med letom imamo enkrat ali dvakrat mesečno delavnice z različnimi temami, večinoma so to podporni in izobraževalni programi ter pomoč za starše, zdravilni krogi, iskanje in razvoj talentov in posebnih sposobnosti pri otrocih z downovim sindromom.
Zdaj se odpravljate na počitnice, omenili ste pa, da vas takoj, ko se vrnete, obišče indijansko pleme Kashinova. Kaj se lahko naš človek nauči od Indijancev?
Modrost črpam iz duhovno razvitih kultur, od naravnih ljudstev, Evropejke se moramo res veliko naučiti od ljudstev, kjer je ženska lahko še vedno ženska. Sem pripadnica naravne religije in častim zemljo kot boginjo. Obisk pri nas je namenjen pogovorom in izmenjavi izkušenj med šamani in je zaprtega tipa. V Ljubljani pa bodo tudi javno predstavili svojo kulturo, so tudi dobri glasbeniki in bodo mogoče tudi nastopili pred Drugo violino na Mestnem trgu. Pri naravnih ljudstvih je zanimivo tudi to, da doživljajo osebe s posebnimi potrebami kot nekaj svetega, od boga poslanega.
