Disleksija je nevrološka posebnost, ki je lahko za učence, učitelje in družino nenavadna in moteča, včasih že kar dramatična, še posebej takrat, kadar se še ne ve, za kaj sploh gre. Kar nekaj znanih ljudi, recimo Gojc, je javno priznalo disleksijo, znani igralec kar brez zadrege pove, kako se soigralci zabavajo na vajah, ker jecljaje prebira tekst, ki se ga mora naučiti. Besedilo, ki vam ga predstavljamo, je napisala učiteljica matematike, pedagoginja in andragoginja Vanda Rebolj, ki je imela srečo, saj njene disleksije med šolanjem učitelji niso dramatizirali, ampak so podprli njeno nadarjenost. Pa čeprav se takrat o tej anomalijo še ni govorilo. Toplo ga priporočamo v branje staršem in učiteljem, da bodo razumeli, kaj se dogaja v glavicah otrok, ki so jim pregorele nekatere žičke v možganih, a lahko kljub temu sežejo do zvezd, če jih bo okolje razumelo. In če bodo razumeli sami sebe.
Kaj dislektik zmore? Na drugem polu je vprašanje, kaj dislektik zmore in kaj so njegove prednosti. V skoraj deset let trajajočem raziskovanju nadarjene šolske populacije sem se dokopala do spoznanja, da je med otroki s posameznimi talenti, zlasti v matematiki, glasbi in naravoslovju opazno več levičarjev in dislektikov kot v celotni populaciji. Okoli tretjina. Žal za znanstveno raziskovanje te teze ni bilo priložnosti. Pritrjujejo ji nekateri tuji strokovni članki, vendar v ozadju ni tehtnih raziskav. Prav tako ne vemo, ali je talent otroka z nevrološko posebnostjo prirojen ali pa prednjačijo s svojimi uspehi zaradi povečane dejavnosti na nekem področju, s katero kompenzirajo težave. Pogosto dislektiki trdijo, da so morali biti borci in da so za uspeh trdo delali.
Kot dislektika me ti posebneži zanimajo, kot učiteljica matematike in pedagoginja sem jih spremljala tudi strokovno, kot andragoginja jih opazujem v odraslosti svojih študentov.
Manjkajo žičke v možganih. V tujem strokovnem članku so zapisali, da disleksija ni bolezen, ni nalezljiva, je pa v nekaterih primerih dedna. Ima več obrazov in zanjo je več razlag. Na primer, da gre slabšo razvitosti leve možganske polovice, ki je odgovorna za verbalne funkcije in logični red. To ne drži povsem, saj so med dislektiki odlični govorci in zelo pismeni ljudje.
Ironično zapiše psiholog, da nimajo nekaterih »žičk« v možganih (povezav med nevroni), nekatere pa spojene drugače kot pri večini, zato drugače mislijo. Po tehnicistični razlagi informacije organizirajo drugače kot večina, zaradi drugačne nevrofiziološke osnove. Če dodamo še tezo, da gre morda za motnjo v presnovi maščob, kar vpliva na kemično osnovo procesov, smo povzeli večino ugibanja, od kod dislektiki. Nekatere težave verjetno izvirajo iz nerazumevanja okolja, torej so posledica psihičnih poškodb zaradi napačne obravnave dislektika. Na primer težave s koncentracijo in pomnjenjem, to pa lahko vpliva tudi na razpoloženje in čustvovanje.
Naučite ga, naj se bori. Blizu mi je razlaga, da se pri dislektikih nekateri vzorci v možganski nevronski mreži manjkajo ali pa so drugačni. Kljub stalno se spreminjajočim povezavam med nevroni se ne vzpostavijo. Za razumevanje ustaljenih vzorcev, ki so jih v svojih kulturah skozi zgodovino ustvarili drugi ljudje, potrebujejo vmesnik. Dislektik na primer ne dojema smeri, nasprotij, pa tudi kompleksne urejenosti podatkov ali stvari. To mu lahko oteži uporabo simbolov, tudi črk, orientacijo v prostoru, odčitavanje številnic in podobno. Ker vzorcev ne more privzemati, ustvarja lastne. Za okolje je to lahko inovativno, lahko pa nesprejemljivo čudaštvo. Nekatere nevronske vzorce s treningom lahko ustvarimo, nekaterih pa nikoli, zato je disleksija vseživljenjska. S starostjo postaja manj opazna, ker nekaj manjkajočega vendarle nadomestimo, usvojimo nekatere veščine, bolje upravljamo sebe ali prepričljiveje igramo. Če je otrok resnično dislektik, mu je smiselno čim prej pomagati pri premoščanju, včasih pa samo svetovati, kako naj se znajde sam. Celo prepuščanje, da se znajde sam v manj pomembnih situacijah, je boljše kot neprestano vtikanje vanj, ki ga prepričuje, da je bolnik. Uporaben se zdi nasvet pedagoga, ki je svaril pred pretirano servilnostjo otrok z učnimi težavami. Terapevt naj po vsaki obravnavi pripravi nalogo: »To reši sam. Poročaj mi, da sem bom še jaz kaj naučil. Če pa res ne bo šlo, pridi po pomoč.« Tako se razvija optimistični borec v svetu sprejetosti.
