Nežni fantje ljubijo bodice

So oboževalci rastlin iz puščave. Lepih in zanimivih, z ostrimi trni. Doma imajo pravcato puščavo v malem, sami pa niso niti malo puščavniški.

So prijazni fantje v najboljših letih, člani slovenskega Društva ljubiteljev kaktusov in sukulentnih rastlin. Večletni zbiratelji in gojitelji, v njihovih zbirkah je najti marsikatero rastlino, ki je redka ne le pri nas, temveč tudi v svetu. Pritegnile so jih njihove različne oblike in cvetovi, ki jih človek ne bi pričakoval od rastlin, ki rastejo na kamenju. Čeprav zanje velja zmotno prepričanje, da ne potrebujejo posebne nege, je vzgoja marsikatere vrste zahtevna in počasna. Merijo lahko samo nekaj milimetrov ali centimetrov, lahko pa dosežejo tudi višino deset in več metrov. Cvetijo enkrat ali večkrat, oblik pa so tako različnih, da človek težko verjame. A vseeno pri večini takoj vemo, da so kaktusi. In pri zbirateljih, o katerih teče beseda, je zares videti marsikaj …

Bi stol za taščo? Zvone Rovšek je gojitelj in zbiratelj, za katerega med kaktusarji velja, da ima po številu največjo zbirko. Koliko bodečih lepotcev in lepotic ima natančno, ne ve. Najbrž pa ima največji prostor, pravi rastlinjak, kjer domuje nepregledna množica bodic tako po številu kot po obliki in velikosti. Trideset let jih zbira in goji, pred desetletjem je odprl tudi podjetje. Čeprav je marsikatero od matičnih rastlin dobil iz tujine, so vse, ki so naprodaj, iz domače vzgoje. Zanimivost v Zvonetovi zbirki so primerki, ki so redki tudi na svetu. Če je med bodičastimi rastlinami moč govoriti o ljubljencih, so njegovi zagotovo grusoni, ferokaktusi in veliki cereusi. Zanimiv je Pediocactus knowltonii, ki ga lahko prezimimo zunaj, saj zdrži kar minus 25 stopinj. Teksaški mavričar ima tako ime zaradi podobnosti z mavrico, najdražji v zbirki pa je mehiški kaktus, ki je povsem neznačilne oblike in brez bodic, v domovini pa zaradi redkosti celo zaščiten. Poleg tega, da goji in vzgaja kaktuse, je Zvone dejaven tudi pri predavanjih, izmenjavi ter večanju zbirke, z veseljem pa tudi svetuje vsem, ki jih te rastline zanimajo. »Že odkar pomnim, je ukoreninjeno prepričanje, da so kaktusi idealni za ljudi, ki nimajo zelenih prstov in časa ter večkrat pozabijo na zalivanje. Pa ni tako. Tudi s kaktusi je delo in veljajo pravila, če hočemo imeti zdrave, odporne, dolgotrajne in lepe rastline, ki bodo tudi cvetele,« pravi.

Včasih se rastlin ni smelo prenašati čez mejo, še uvoza knjig ni bilo. Ob novih rastlinah so se zato zbirali podobno kot v filmu Denis pokora, katerega sosedova čudežna roža je zacvetela šele po štiridesetih letih. Vsaka vrsta, ki so jo uspeli uvoziti, ima zato dolgo in zanimivo zgodbo. »Slovenci smo kaktuse vzgojili sami, medtem ko so zbirke v Evropi pretežno prehajale iz roda v rod. Zato je pri nas starejši in večji kaktus še vedno prej izjema kot pravilo. Dandanes pa blagovni centri ponujajo rastline vseh vrst in velikosti ter z vseh vetrov tudi po smešno nizkih cenah,« pravi.

Med vsemi ljubitelji ima največ kaktusov grusonov, po domače imenovanih taščini stoli. Še posebej rad jih priporoči moškim obiskovalcem vrtnarije …

Na avtoštop za kaktusi. Jure Slatner o sebi prostodušno pravi, da je kaktoholik. Pri desetih letih so se mu trije mamini kaktusi zdeli najzanimivejše stvari na svetu. »Kjerkoli se je dalo, sem naprosil kak poganjek. Z veseljem sem menjaval doma vzgojene rastline za druge vrste. Tako je zbirka že pri desetih letih štela več kot 50 vrst. Ko sem dobil knjigo o kaktusih za rojstni dan, sem se lotil sistematskega zbiranja zame zanimivih vrst. Kaktuse sem poznal po botaničnih latinskih imenih, saj so se mi zdela slovenska zelo za lase privlečena. Buča, lopata, kugla, žoga, le kdo ima tako malo domišljije? Pa tudi uporabne vrednosti latinskih imen ne gre pozabiti, namreč zlahka smo se o kaktusih menili z vsemi Evropejci, po poznavanju pa smo jih celo malce prekašali,« se spominja. V srednji šoli je velik del žepnine namenil za obiske vrtnarije v Seči. »Tja sem se odpravljal na avtoštop, da sem prihranil še za vožnjo. Postal pa sem tudi znanec policije. Kar nekaj časa so me legitimirali, saj sem zagotovo bil sumljiv. Štopar z vrečkami kaktusov in včasih še s stekleničko strupa proti rastlinskim ušem, hahaha!« Naključje je hotelo, da se je z enim od dobaviteljev kaktusov osebno spoznal in zbirka je zrasla že na več kot tisoč vrst. Kot študent biologije se je pridružil Društvu ljubiteljev kaktusov in z vsakega sestanka prinesel vsaj še eno novo rastlino. S prijatelji so raziskovali in preizkušali nove metode gojenja, za katere so izvedeli iz literature, nekaj pa so jih izumili kar sami. »Uspehi in neuspehi so se vrstili, počasi smo spoznavali, katere metode so v naših razmerah uporabne. Kar naenkrat smo postali zanimivi za gojitelje kaktusov iz sosednjih držav, saj so pri nas lahko videli rastline, ki so jih sami zaman skušali gojiti. Ko se je med sejanci pojavil prvi primerek brez klorofila in sem ga ohranil ter celo razmnožil, se je namen moje zbirke zelo spremenil. Metode biotehnologije so dobile povsem uporabno obliko. Albino rastline sem našel in obdržal pri življenju čedalje pogosteje. Pogoji v rastlinjaku v predalpskem svetu nad meglo v dolini so omogočali, da so taki albino kaktusi odlično uspevali. Spletna stran Albinomanija, ki te rastline opisuje, je prva in še vedno edina na svetu,« dodaja. Njegovo stališče je, da se za društvo ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic spodobi, da kolikor more prispeva k poznavanju sočnic iz domačih logov. Zato je prevzel vlogo koordinatorja raziskave o netreskih pri nas. Na spletni strani Netreski v Sloveniji so podani rezultati desetletnega opazovanja na terenu in pri gojenju. Člani društva so odkrili številna nahajališča, med njimi nekaj povsem novih.

Zaliva jih dež. Benjamin Zwittnig oznake zbiratelj preprosto ne mara, veliko ljubši mu je izraz gojitelj. Ne zanima ga namreč, da bi zbiral rastline in jih imel le zato, ker so redke. »Bolj kot to me zanima, kako je rastlina videti, kako cveti. Veliko kaktusarjev pri nas in v tujini je zbirateljev in jih zanima le, koliko je vredna. Najljubše so mi rastline, ki sem jih vzgojil sam iz semena,« pravi. V tridesetih letih je tako zbral približno sto različnih vrst. Osredotoča se na žive kamenčke iz družine Mesembryanthemaceae. Pozimi so kaktusi v rastlinjaku, poleti pa na strehi, kjer jih ne zaliva. »Moči jih dež, podobno kot v naravi, le da je pri nas zadnja leta treba zaradi preveč padavin biti previden. Živi kamenčki so še bolj občutljivi in problematični, zato jih imam na okenskih policah,« nadaljuje. V nasprotju z Juretom, ki so ga ksktudi očarali na prvi pogled, so se Benjaminu sprva zdeli zanimivi le kot motiv za makrofotografijo, zanje se je navdušil šele kasneje. Rastlinjaka nima zunaj, temveč si ga je uredil kar v hiši. Del podstrešja je predelal v prostor s policami, strešno kritino pa je zamenjal s polikarbonatnimi ploščami. Kaktusi tako uživajo v vročini in suši, ugodne razmere pa so tudi za žive kamenčke, sploh konofite in druge zimsko rastoče, za katere je Beni zagotovo najboljši poznavalec pri nas. Sicer matematika, ki se ukvarja z računalništvom, poleg kaktusov in kamenčkov zanima narava nasploh. Nadvse rad fotografira slovensko floro in posnetke tudi objavlja. Kot navdušenemu plezalcu in kolesarju so mu všeč brezpotja in divja narava, kjer se skrivajo tudi bodičarji. Enkrat kaktusar, vedno kaktusar, bi lahko rekli tudi zanj.