Ko je odličnjakinja Ivanka Berčan končala osnovno šolo, se je odločila, da šolanje opusti in ostane doma. »Imeli smo veliko kmetijo, delo v naravi me je zelo veselilo. Tisto leto sem se tudi precej iskala.« Potem pa jo je prijateljica povabila, da se ji pridruži na duhovnih vajah v redovni skupnosti Družbe hčera Marije Pomočnice na Bledu. »Pritegnilo me je njihovo veselje.« Čez dva meseca je bila 16-letna Ivanka že del skupnosti in ostala ji je zvesta celih 23 let. Ves ta čas je delala z mladimi in se izobraževala. Danes diplomirana teologinja, ki je magistrirala na fakulteti za socialno delo, je ženska, ki že vse življenje hodi po poti, kamor jo vodi srce. Ko je leta 2003 izstopila iz redovne skupnosti, se je začela intenzivno ukvarjati z mladimi, ki jih vzgaja ulica, in odvisniki. Istega leta je ustanovila društvo za delo z mladimi v stiski Žarek, čez dve leti pa še komuno za zdravljenje odvisnosti (Komuna: skupnost Žarek). Za svoje delo je leta 2006 prejela posebno priznanje ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Ko sem bila v redovni skupnosti, sem po končanem izobraževanju začela delati z mladimi. Kmalu sem ugotovila, da sem sposobna z njimi zelo hitro vzpostaviti stik. Vedno sem pristopila z odprtim srcem. Mladi to začutijo in se ti odprejo.
Zakaj ste se odločili, da izstopite iz redovne skupnosti?
Ko so me začeli iskati odvisniki, sem ugotovila, da jim v okviru programa, ki smo ga izvajali v naši skupnosti, ne morem pomagati tako, kot sem čutila, da bi jim lahko. Ideja, da grem na svojo pot, je potem leto in pol zorela v meni, sočasno pa tudi ideje, kako bi se lotila dela s to skupino mladih. Veliko sem morala predelati tudi sama s seboj. Zvestoba mi namreč zelo veliko pomeni. Potem pa sem počasi prišla do spoznanja, da obstaja samo zvestoba samemu sebi in da si moram slediti. Ni bilo lahko, še danes sem hvaležna za vse, kar so mi dali v skupnosti.
Kaj vam je dalo redovništvo, kar zdaj lahko uporabljate pri svojem delu?
V skupnosti sem pridobila širino. Pet let sem živela v Italiji s pripadniki različnih narodnosti. Veliko sem se izobraževala, dobila sem tudi precej pedagoškega znanja, saj se je naša skupnost ukvarjala z vzgojo mladih, ki temelji na Don Boscovem principu. Hkrati pa sem delala pri sebi, učila sem se poslušati, predelovati svoje občutke. Odšla sem, ko sem dosegla notranji mir. To se mi je zdelo zelo pomembno. Da ne odidem z občutki krivde.
Je bilo težko izstopiti?
Absolutno. Pustiš znano in ljudi, s katerimi si navezal stike.
Če bi primerjali življenja v samostanu in zunaj …
Nerada primerjam. Lahko pa rečem, da sem takrat izstopila tudi iz varnosti in se podala v neznano. Dobesedno brez vsega. Brez obleke in sredstev za preživljanje. Ko živiš v skupnosti, je zate poskrbljeno, v realnem življenju se moraš znajti sam. Pa tudi duhovnost, sem prepričana, mora biti vpeta v neko konkretno življenje.
Da človek naredi takšen korak, kot ste ga vi, mora biti zelo močna osebnost.
Meni je bilo lažje izstopiti, ker sem imela jasno vizijo, kaj bi rada počela. Verjamem namreč, da ima vsak človek na svetu svoje poslanstvo. Le poguma in volje, da bi sledili sebi, ljudem pogosto manjka. Ko pa se človek enkrat odloči in stopi na svojo pot, prikliče okoliščine, ki mu pri tem pomagajo. Če ima človek jasen namen, ga stvarstvo podpre.
Kako je bil videti vaš izstop iz skupnosti? Kaj vas je čakalo zunaj?
Bila je zanimiva izkušnja. Na Jesenicah sem imela kolegico in me je vzela pod streho. Po treh tednih, ko sem si uredila socialno pomoč, sem se odselila na svoje. Znanci so mi darovali vse, kar sem potrebovala za bivanje.
