»Kako prosim? Pa saj ste mi po e-mailu potrdili rezervacijo.« Nekako tako se je začel moj pogovor z lastnico zasebnega hotela v Vrsarju, ki mi je nonšalantno odgovorila, da prostih sob pri njih pač ni. »Ne razburjajte se in se raje usedite ter počakajte, da vam nekaj zrihtam.« Šokirana sem obstala sredi majcene sobe, ki so jo preuredili v recepcijo. Medtem ko sem iskala stol, da si malce opomorem, je v recepcijo prišla gospa in se pritožila, da v sobi nimajo tople vode.
Mamljiva ponudba na topQuponu. Ker je imel soprog poleti samo pet dni dopusta in ker nisva ravno bogata, sva se odločila, da poiščeva kakšno ugodno ponudbo. Pregledala sva spletne strani, ki ponujajo kupone, in našla lepo belo vilo s prekrasnim razgledom na otočke. Ponudnik je obljubljal 60-odstotni popust. V hotelu s tremi zvezdicami naju bo čakala izjemno prostorna in kakovostno urejena soba, v njej pa košara svežega sadja. Ob večerih naju bodo razvajali s specialitetami iz rib, školjk in mesa, zraven pa bova pila vrhunsko domače vino. Tu bova zagotovo našla svoj mir, pa naj bo to v hotelski sobi ali pa na njihovi terasi med zelenjem. Če se bova naveličala uživanja, ki ga ponujata svežina morja in sprehod po starodavnem delu mesta, bova lahko izbirala med igranjem tenisa, obiskom telovadnice, masaže, savne ali masažne kadi. Za konec so obljubili, da bo njihov hotel za čas dopusta postal najin dom. In to za samo 304 evre za dve osebi za pet polpenzionov.
Kot z razglednice. Ker seveda nisem priplavala po juhi, sem šla nemudoma pobrskat po spletu. In res, na fotografijah bela vila, obdana z nasadom oljk, z veliko teraso in prekrasnim razgledom, na eni strani morje, na drugi gozd. Čeprav sobe na fotografijah niso bile videti prav velike, so bile čisto solidne. Odločil pa je balkonček z lično leseno mizico, na njej dve skodelici kave, z njega pa razgled na mestece in morje z otočki. Že sem se videla, kako ob večerih sediva z mojim dragim ob kozarcu vina in uživava v sončnem zahodu. Ko sem poklicala v hotel, ali imajo prost termin, se je oglasil mlad ženski glasek in mi povedal, da se z gosti ne sme dogovarjati o rezervacijah. Predlagal mi je, da napišem e-pošto, na katero mi bo odgovorila šefica. Čez dve uri sem dobila odgovor, da lahko brez skrbi kupim kupon, saj imajo v terminu, ki me zanima, prosto sobo. Naslednji dan sem jim pisala še enkrat in jim sporočila še številko kupona. Nekaj minut pozneje sem prejela obvestilo: »Potvrđujem rezervacijo, pozdrav!«
Končno morje. Bil je ponedeljek, eden od redkih sončnih dni tega poletja. Nabasan avto, mukotrpna vožnja čez mejni prehod Dragonja, pozno popoldne sva prispela. Pred hotelom je postopala družinica z majhnim otrokom. Videti so bili utrujeni in razburjeni. »En dan pred odhodom so nam poslali e-mail, da nimajo nobene proste sobe in da naj pridemo v sredo. Mail sem čisto slučajno videla šele v ponedeljek, ko smo že bili na poti. Ob klicu v hotel so mi povedali, da šefice še ni v službi, naj poskusim kasneje. Poklicala sem še Megabon, kjer smo kupili kupon. Tam nam niso mogli nič obljubiti, bodo pa tudi oni poskusili vzpostaviti kontakt z lastnico. Čez nekaj časa so me še enkrat poklicali, da mi bodo po 13. uri sporočili, kako lahko rešimo problem. Od takrat se niso več oglasili. Končno mi je na telefon uspelo dobiti lastnico hotela. Rekla mi je, da naj se ne sekiram, da bo zadevo uredila. Čez dobro uro mi je sporočila, da nam je našla sobo celo bliže morju. Ko smo ob 15.30 prišli tja, tudi nadomestne sobe za nas ni bilo, ker naj bi bila v slabem stanju, zato naj še malo počakamo, ker nam bo spet uredila nekaj drugega. Čez dve uri nam je ponudila, da se za dva dni preselimo v neki apartma v Poreču, potem pa se selimo nazaj v njen hotel. Ker bi morali za nadomestni apartma plačati višjo ceno, smo ponudbo odklonili, vzeli denar, ki smo ga vplačali pri Megabonu, in odšli,« mi je pripovedovala Maja Bračič.
