Triindvajsetega avgusta letos je dopolnila 75 let. Številne nagrade je prejela, leta 2011 je bila tudi naša Slovenka leta. Ustvarjalka ima poleg talenta srečo, da je našla pravega življenjskega sopotnika. Takega, ki jo razume brez besed. Ime mu je Marjan. Le kako je živeti več kot pol stoletja s tako veliko umetnico?

Petinsedemdeset let ima za sabo. To ni malo, sploh ne za tako plodnega umetnika. Številna dela se naberejo, a zdaj, kot je kasneje dejala, je nepošteno pričakovati, da bo še veliko ustvarila. Kar bo, bo božji dar. Zdelo se je, kot da se poslavlja, a je kasneje, ko smo jo vprašali o  tem, povedala, da se dobro počuti in ni bolna, a vendarle se zaveda, da je vsak rojstni dan, ki pride, bolj žalosten. »Najtežje pa se bom poslovila od svoje risalne mize.« V polnosti je predana svojemu delu. In to že od nekdaj. »Vsak poklic, ki ga želiš opravljati s poštenostjo, dušo in srcem, je zahteven. Prinese tako srečo kot trpljenje. Vedno tisto, kar si zamislimo, ne uspe, a narejeno je. In treba si je priznati, da je tvoje.« Po uradni predstavitvi in čestitkah avtorici smo med knjižnimi policami opazili gospoda njenih let. Mogoče ima še kakšno leto več. Izkazalo se je, da je Jelkin mož. Le kako je živeti s tako veliko umetnico?

Jelka je moja prva ta prava ljubezen. Gospod Marjan je Korošec. Z Jelko sta se spoznala sredi petdesetih. »Ja, tam okrog 1954, 55 je moralo biti, ko sva se v tistem deževnem dnevu prvič zaznala. V stari veži, kjer je bila restavracija Rio na vrtu, je bilo. Jaz sem hodil na strojno, ona pa na srednjo tehnično. Začelo je deževati in vsi smo se umaknili v tisto vežo.« In odtlej sta skupaj. Je bila Jelka njegova prva ljubezen, smo si ga drznili vprašati. »Prva ta prava ljubezen,« je odgovoril.

In besede so kar sam stekle naprej. »Dobro sva se ujela. Drug v drugem sva videla nekaj. Sam v njej nisem videl ilustratorke, temveč dekle s posebnimi značilnostmi, ki so me pritegnile. Ni ji bilo ravno vse všeč, že takrat je bila precej kritična do nekaterih stvari, znala pa je speljati, kar si je zapičila v glavo, in vse to naju je obdržalo skupaj. Ona je pa najbrž v meni videla, da sem ji v pomoč. Tako sva zdržala, saj ne vem koliko, petdeset je pa že dolgo mimo.« Življenje z umetniki za tiste, ki so jim najbliže, pogosto ni lahko. Gospod Marjan nam je zaupal, da ni pretežko, le trmast  ne smeš biti. »Potrpežljiv moram biti in ji dati v  skorajda vsem prav. Pa se razumeva,« je povedal napol v šali, potem pa kar resno nadaljeval: »Vsega izrečenega v trenutkih  stiske ne smeš vzeti zares. Jaz že vem, kadar najbolj rohni in dela kraval, bo čez nekaj ur vse v redu. Ima to dobro lastnost.«

Nekoč izumitelj, danes taksist in kosec. Potem nas je kar sam vprašal, ali nas zanima, kaj še dela poleg tega, da je Jelkin mož. Seveda nas zanima.  Njegov poklic je bil izumiteljske vrste. Delal je kot strojni inženir v različnih tovarnah, podjetjih. »Od vsega sem zdaj še neke vrste taksist, ker Jelka je sicer delala izpit za avto, a ji ni šlo. Ni mogla razumeti, da če greš v levo, moraš dati levi smerni kazalec, ona bi kar desnega prižgala in tako naprej. Skrbim za hišo, kosim travo, včasih tudi kuham, pa še se nabere.« Prav lepo se imata, čeprav sta ves čas doma. Gospod Marjan bi svojo Jelko srčno rad kam odpeljal, ampak ona ima vedno toliko dela. »Za vsako povabilo ima izgovor, češ da mora končati še to. In to se nadaljuje iz dneva v dan in iz leta v leto.« Ko smo ga vprašali, kam pa bi jo odpeljal, če bi lahko, je bil skromen: »Na blejski otok bi jo rad odpeljal.« Ima jo rad, ampak, nam je pojasnil, to ne pomeni samo imeti rad, to pomeni veliko več, »to je razumevanje, spoštujem njeno delo in zato lahko vse to prenesem.« A bo še poskušal. Vsaj na sprehod okoli Koseškega bajerja bi jo rad spravil. Toda kljub temu, da ne potujeta daleč, ves čas potujeta doma, je povedal. »Skupaj živiva. Saj to je potovanje. Skupaj urejava stvari, skupaj se jeziva, včasih obupava, ampak veliko je stvari, ki naju osrečujejo.«

Po uradnem delu: vsak dan znova. Za mizo domačih dobrot iz Devete vasi je ostalo le še nekaj srčnih ustvarjalk iz Mladinske knjige. Obiskovalci so odšli, midva z gospodom Marjanom pa kar nisva mogla  nehati klepetati. »Ste poročeni?« me je vprašal.  »Sem,« sem mu odgovorila. »No, potem pa veste, kako je. Vsak dan znova. Samo zdaj sva midva že v letih, ko postane malo težje vsak dan znova. Vse je že tolikokrat načeto, tolikokrat ponovljeno, da se vprašaš, kaj bi še, da bi bilo novo.« Prepričan je, da bi bila prav potovanja lahko rešitev. No, on sanja tudi o potovanju s križarko, z veliko ladjo. »Ko gre človek enkrat v penzijon, se veliko reči za mnoge od nas konča, tistim, ki potujejo, pa ostanejo potovanja. In ko ne morejo več potovati, ostanejo spomini na potovanja. In tako ostajajo tudi stari ljudje še dolgo lahko zanimivi.« To, da ima gotovo eno najpomembnejših vlog v življenju naše velike umetnice, gospod Marjan  tiho ve, a ostaja skromen. »Tega sam ne morem reči, ampak saj mi Jelka pove, tudi v javnosti večkrat ponovi, včasih pa tudi pozabi,« se je spet malo pošalil, sploh ker so se nama končno pridružili tudi njegova Jelka in okusi, tisto, kar je še ostalo na mizi, pripravljeno v njeno čast.

»Ne daj se Ines, ne daj se Jelka, generacija 1939,« je še na uradnem delu voščila ilustratorkina vrstnica, velika poznavalka slovenske in svetovne literature, Marjana Kobe, ki je prepričana, da Jelka Reichman s svojimi deli, sploh s slikanicama Piki Jakob ter Pajacek in punčka, sodi v sam svetovni vrh, ob bok najboljših in večnih.