Vrednotnice, ki so zares nekaj novega, začnejo veljati šele januarja – in teh se upokojenci pa tudi drugi, ki si kak evro prislužijo z majhnimi občasnimi deli, najbolj bojijo. Upokojenec je prav tako upokojeni kolegici, ki ji pozimi kida sneg pred hišo, že jasno povedal, da naj si najde koga drugega. Boj z delom na črno je res nujno potreben, a kako ga izpeljati, da bomo polovili velike ribe, ne pa prizadeli že tako revnih ljudi?
Seveda je namen zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno poloviti predvsem velike ribe, v ospredju so podjetja, ki zaposlujejo na črno, oropajo delavce vseh pravic, jim ne plačujejo prispevkov in jih silijo v nezakonita razmerja prek različnih obvodnih podjetij, da bi prikrila njihov obstoj. Sledi cela plejada dejavnosti, ki jih opravljajo brezposelni ali pa zaposleni zunaj delovnega časa, tudi mlajši upokojenci in obrtniki, ki za del svojih dejavnosti ne izstavijo računa. Po raziskavah je med njimi največ takšnih, ki prenavljajo stanovanja, popravljajo vodovod, električno napeljavo, avtomobile in vseh sort tehniko, precej črnine je pri prodaji pridelkov, raznih ekoloških in zdravilnih pripravkov ter seveda pri storitvah, kot so friziranje, masiranje, nega, gospodinjstvo, organizacija raznih potovanj in delavnic in tako naprej. Med »tako naprej« so nezanemarljiv vir črnih prihodkov – inštrukcije.
Male ribe. Ampak nas zanima predvsem tisto delo, ki je povzročilo največ panike in nesporazumov: sosedska pomoč, pomoč med sorodniki, humanitarno delo in podobne reči, ki so utečene med ljudmi. Prijave, ki jih že dobivajo pristojne inšpekcije, kažejo, da smo vse skupaj razumeli kot lov na čarovnice, ne kot lov na prave črnuhe. Recimo: najbrž je kak mimovozeči se obrtnik opazil človeka, ki je barval fasado (sosedje ga namreč poznajo), in ga prijavil. Izkazalo se je, da je bil pleskar lastnik hiše, ki mu je padajoče drevo odrgnilo zid …
Česa se ljudje najbolj bojijo? Upokojenci, da bi izgubili pokojnino, socialni podpiranci, da bi jim vzeli hudo skromne državne prispevke za preživetje, ker si skušajo z občasnim delom prislužiti kakšen priboljšek. Veliko škode je naredil škandal z vračanjem pokojnin upokojencev, ki so imeli SP ali pa celo sončno elektrarnico na strehi, ko so jim za nekaj deset evrov dohodka vzeli vso pokojnino, češ da gre za pridobitveno dejavnost. Pokojnino so jim vzeli, čeprav so plačevali davke. Dobro, vsaj pri nekaterih so potem to zadevo nekako uredili, ampak kdo naj zaupa, da se tudi pri vrednotnicah ne bo ponovilo kaj takega? Kako naj ne bo prestrašen upokojenec, ki je do te zime vsa leta upokojenki kidal sneg? In kakšna je rešitev zanj, da ne bo v prekršku, da bo zaslužil tistih nekaj evrov in da bo njegovi »delodajalki« uspelo priti iz svoje hiše, če sneg sploh bo?
Vrednotnica ni bavbav. S Petrom Pogačarjem, direktorjem direktorata za delovna razmerja na ministrstvu za delo, družino in socialna razmerja, se je seveda mogoče strinjati, da je delo na črno treba preganjati in da moramo biti pri tem razumni. Razprave o tem, kdo so sosedje, kako daleč sega soseščina in podobno, so že kar smešne. »Nemci imajo v svojem zakonu napisano samo to: Sosedska pomoč je dovoljena. Vse drugo je samoumevno,« pravi sogovornik. Pri Nemcih že. Pa mi? Kako bi Peter Pogačar, ki je tako načelen, da svoji družini ne privošči pomoči v gospodinjstvu, ker pač nobena pomočnica noče za nekaj ur na mesec biti legalno prijavljena, rešil problem s čiščenjem snega? Enako načelno, seveda.
»Gospa lahko po internetu na AJPES priglasi vrednotnico in jo tudi plača s plačilno kartico, to je vse delo, ki ga ima, nikamor ji ni treba iti. Upokojenec bo pri njej lahko ves mesec kidal sneg ali delal kaj drugega, imel bo plačan en dan pokojnine, prispevke pa tudi zavarovanje za primer, če se mu pri delu kaj zgodi,« pojasnjuje sogovornik. Ampak zakaj bi upokojenec plačeval prispevke za pokojnino, ko pa je že tako ali tako upokojen? Zaradi solidarnosti, pravi Pogačar. »Dopovejmo si že enkrat, da smo v ta fond dolžni plačevati vsi, ki kaj zaslužimo!«
