Mnogi so še zdaj prepričani, da je bilo nasilje namerno izzvano; policija je aretirala 119 ljudi, 28 med njimi je bilo kazensko ovadenih. Pred dvema tednoma se je na sodišču znašlo devet vstajnikov, dotlej nikoli kaznovanih mladih fantov, ki so po protestih skoraj mesec dni prebili v zaporu. Mama enega izmed njih, Nataša Tkalec, je z velikim cmokom v grlu spregovorila o dogodkih, ki so za vedno zaznamovali mlado življenje.
Nataša Tkalec se skoraj dve leti ukvarja s posledicami tistega usodnega mariborskega protesta. »Zame to ni bil enkraten dogodek. Zame in za mojo družino se je življenje spremenilo – lahko rečem, da govorim o času pred vstajo in po njej. Sram me je, da sem bila pri svojih letih tako naivna in sem do zdaj mislila, da se bo naposled le izkazala pravica.«
Nathana, ki se je na proteste 3. decembra odpravil skupaj z dekletom, mamo in njeno starejšo sestro, je mama poslala po kostanj in na poti do tja naj bi srečal prijatelje. Medtem so se razmere v središču Maribora zaostrile in fant se je znašel v skupini, ki je proti policijskemu kordonu metala različne predmete. Padel je solzivec in ker je astmatik, ga je učinek solzivca še posebej močno prizadel – doživel je astmatični napad. Hlastal je za zrakom, v tem pa ga je od zadaj napadel možakar, pozneje se je izkazalo, da je bil policist v civilu. Nathan tega seveda ni mogel vedeti, boril se je za zrak, otepal se je nasilneža, opletal, grabil vse mogoče predmete, ki so ležali na dosegu njegove roke, in mlatil z njimi, da bi se rešil napadalca. Ko je opazil približevanje policistov v popolni bojni opravi, je takoj nehal in obmiroval ter zaklical: Predam se! Takrat so ga vklenili. »In so ga začeli brcati. Zvil se je v klobčič, da bi si zaščitil trebuh, vendar so ga raztegovali – eni so ga prijeli za roke, drugi za noge, da so ga lažje brcali,« je povedala Nataša aktivistu Andreju Kurniku pred dvema letoma. Zdaj tega ni bila več sposobna ponoviti, saj ji spomin na nekega fanta, ki so ga pretepali policisti, še vedno jemlje sapo. V njem vidi svojega sina.
Zakaj na vstaje? »Do te vstaje me politika ni zanimala, skrbeli so me naš planet in živali, vendar so me družbene razmere začele vznemirjati, ko za mojega obnemoglega očeta ni bilo prostora v domu za starostnike – za nekoga, ki v 45 letih dela ni potreboval državne pomoči. Potem so tu še ljudje, ki si s svojo pokojnino ne morejo privoščiti bivanja v domu … Začela sem razmišljati, da so različni vladni ukrepi do takrat zadevali le določene skupine ljudi – enkrat študente, drugič upokojence, medtem ko so bili radarji povezovalni člen – ti so udarili po žepih vseh. In sem si rekla: to se mora nehati, treba je na proteste. Tudi svoje tri otroke sem vedno vzgajala v duhu, da se je treba postaviti v bran krivicam. In tam so bili vsi – srečala sem znance, ki jih nisem videla že 20 let. Ampak kar se je dogajalo potem, je bila katastrofa. Povem vam, da od takrat ne grem rada v mesto. Če grem zdaj preko Titovega mosta in mimo zaporov, se počutim, kot da bi me nekdo posilil. To je neverjeten občutek do mesta, ki si ga vedno imel rad in si se tam dobro počutil. Zdaj pa čutiš preganjanje,« je bila odkrita Nataša Tkalec.
