Prijatelji Klemen Belhar, Uroš Ahačič in Uroš Ribič so se odločili, da po vzoru Jesenic naredijo še več.

Klopce kot osnova revolucije. Ekipa Zagona je začela preprosto, s klopcami. Zakaj? »Zato ker jih ne postavljajo tisti, ki bi jih morali. To je najpreprostejši odgovor!« Klopce so na krajih, kjer radi posedimo, od koder imamo lep razgled. Ko to počne več ljudi, se ustvari javni prostor. Zanj pa je treba skrbeti, česar lokalna oblast ni počela. No, klopic sploh ni bilo. Zato so se jih lotili zagonovci. Les so dobili zastonj, delovne ure in orodje prispevali sami. Otroci so jih z veseljem porisali in oplemenitili z otroškim veseljem.

A klopce so bile le provokacija. »Bilo nam je dovolj tega, da z nami delajo kot z bedaki. Klopce so simbol odtujenosti naše oblasti,« je bil jedrnat Klemen. Ekipa Zagona, ki ne potrebuje služb ali uslug, saj imajo vsi trije svoja uspešna podjetja in so sicer bolj na kratko s prostim časom, je tako sebi kot drugim pokazala, da se lahko nekaj premakne, če je le volja. »Ko se je spomladi na najbolj priljubljeno tržiško pešpot privalil ogromen štor, gradbeniki so presodili, da tehta tri tone, ljudem na občini kljub prošnjam ni bilo do tega, da bi poslali majhen bager, ki bi v pol ure uredil zadevo in bi bil mir. Počil nam je film, osem nas je stopilo skupaj in v pol ure smo odstranili problem,« je povedal eno od mnogih zgodb Uroš Ribič, sicer prebivalec vasi Brezje nad Tržičem.

Ni vzrok bazen, temveč aroganca oblasti. Nadaljevalo se je s popravljanjem ograj, barvanjem klopic, urejanjem počivališč, pešpoti in podobno. Prebivalci na Fabrki (Ravne) so sami zbrali denar, kupili železne nosilce, Zagon je prispeval les in skupaj so uredili  ograjo, ki zdaj varuje otroke med igro in hojo v šolo. Občinskim veljakom se za kaj takega ni zdelo vredno potruditi. Tudi to jih ni motilo, da se je ograja razdrla ob gradnji kanalizacije, in je niso nikdar postavili nazaj. »Seveda, lepše se je postavljati ob novem asfaltu na mostu pred občino ali bazenom, ki kot drevo za božič osamljen osvetljuje nočno nebo. Bazen ne služi ničemur, ni niti ogrevan ali pokrit – kljub mnogim prošnjam ali pismom občanov, ki so si želeli drugačnega,« je pikro dodal Uroš Ahačič. »Za bazen, ki je izjemen kamen spotike v vseh kavarniških pogovorih v Tržiču, še vedno ni jasno, koliko bo stal občino na koncu. Že uradni podatki kažejo, da precej več, kot bi bilo glede na objekt ustrezno. Poleg vsega bodo komaj zgrajenega že popravljali zaradi slabe izvedbe ali neustreznih materialov.«

Kam je šla skrb za ljudstvo? No, za popolno zgodbo je treba povedati, da Klemen kandidira za župana. Zakaj vendar, smo ga podrezali. »Ciniki pravijo, da so klopce le volilna kampanja. Nekateri dodajo, da gre za volilno kampanjo, po kateri bo vsaj nekaj ostalo. Toda klopce spreminjajo moje življenje.« Po njih so namreč prišli všečki na Facebooku, sledili so klici ljudi, ki bi pomagali, in donatorjev. Rodila se je skupina ljudi, ki želijo urejati svojo okolico. Skoraj gibanje, vsekakor pa več kot kampanja. In če bo ta uspela, bo gibanje velika obveza in neskončna motivacija za urejanje kopice reči, ki jih Tržič krvavo potrebuje. Klemen je o tem povedal: »Tomaž Akvinski je dejal, moč in oblast je od boga dana skrb za skupnost. Danes pa sta ostala samo še moč in oblast, skrb za ljudstvo pa je šla rakom žvižgat. Odločili smo se, da ne bo šlo drugače, kot da začnemo graditi vzporedne sisteme. Postali smo mafijska država, kjer se vse dogaja z molkom. Zaključnega poročila o gradnji bazena v Tržiču še vedno ni. Iz vrst svetnikov prihajajo informacije o šestih milijonih evrov zanj. In to za bazen, ki bo deloval v najboljšem primeru mesec dni. Kje pa bomo dobili devet milijonov za kanalizacijo, ne ve nihče. Te neverjetnosti so izbile sodu dno!«

Za spremembe moraš nekaj storiti. Klemen Belhar je bil odločen: »Lani so v nekem drugem mestu, kjer je bila oblast enako cinična, metali kocke in se nasilno upirali. Mi tega nočemo. Raje postavljamo, kot razbijamo.«  Kaj pa misli kot morebitni župan storiti? Boli ga, da je to bilo nekoč meščansko mesto, ko njegova deda recimo nikdar nista stopila na ulice brez kravate. Morda malomeščansko, a tu so nekoč prebivali tovarnarji in lastniki močnih obrti. »Ne mislim zavajati in poklanjati ljudem drobtinic, kot se to zdaj dogaja. Nameravamo vpeljati veliko manjših ljudskih akcij. Narediti tisto, kar trenutna oblast zanika – kanalizacijo, prostore tovarne BPT, obrtniško cono itd. Poskušali bomo zanetiti v ljudeh zavest o skupnosti, ustanoviti poslovne zadruge, uvesti kolektivni pristop k reševanju problemov, kjer bodo vsi problemi enaki.«

Sliši se obetavno. Tudi njegov vzornik Ahmed Pašić na Jesenicah je na enaki poti do poskusa prevzema oblasti. Tam so recimo dobili novo dvorano, a zdaj ne vedo, kaj bi z njo, po drugi strani pa je treba urediti na tisoče malih problemov, ki čakajo. Ali kot je rekel Klemen Belhar: »Vsake stvari se moraš lotiti. Problem je enak problemu, človek pa človeku!«