Kasneje je bila tam redna gostja. Hospitalizirana je bila več kot 20-krat, dokler ni uvidela, da ta ponavljajoči se vzorec ne pelje nikamor. Odločila se je, da iz brezna manične depresije spleza brez zdravil. Bilo je težko, a ji je uspelo.

Srednja šola je bila najtrši oreh, strl je njeno jedro. Njena drugačnost, moteča in občasno nerazumljena v domačem okolju, je med vrstniki  še bolj štrlela. Tudi tu ni bila sprejeta, še huje, bila je ustrahovana, zasmehovana in vsak dan v šoli je bil v njeni glavi kot nočna mora. Doma so rekli zdrži, v šoli je niso jemali resno. Pa je tiho trpela. Ob koncih tedna  je imela družbo iz svoje vasi, tam je bila lahko vesela in nasmejana, a kako trpi med tednom, ni vedel noben prijatelj. Šolo je naredila s prav dobrim. In ko je prišel zadnji dan šolanja, je bil zadnji, ki ga je preživela v Ljubljani. Nikoli več se ni želela vrniti. Ljubljana je postala sinonim za mučenje in v velikem ovinku se ji je dolga leta izogibala. Želela si je službo. In jo našla, ves čas je upala, da jo bodo nekje zaposlili za nedoločen čas, pa bo rešena. In so jo, a po nekaj mesecih odpustili. Takrat se je prava nočna mora šele začela.

Prvič odpuščena. Pridnost, o kateri je menila, da bo njena večna zaveznica, ji na prvem delovnem mestu ni bila kaj prida v pomoč. Kljub temu da se je cela predala službi, je bila ob njo. Tega pri 19 letih ni razumela. Zaprla se je v hišo in se za nekaj mesecev poslovila od življenja zunaj domačega obzidja. Kuhala je za številno družino in pospravljala. Po več kot pol leta sta jo starša nagovorila, naj poišče strokovno pomoč. Vmes je prišlo do hišnega prepira, ta je bil ključen, da se je po nasvetu psihiatra kar sama odločila za hospitalizacijo v psihiatrični kliniki Polje, čeprav nikoli ne bi verjela, da bo zaradi tega čez noč izgubila vse prijatelje. Tedaj še ni jemala zdravil, a »ker sem bila v Polju, mi je pripadalo, da tudi jaz dobim vsak dan nekaj tabletk. Ker sem jih odklonila, so me privezali na posteljo. Jokala sem kot dež. Takrat sem se prvič zavedela, da Polje ni šala.«

Smrtonosni odmerek. Barbka se spominja, kako so ji kmalu po prvem obisku (ostala je tri mesece) hotela Polje, kot imenuje ljubljansko psihiatrično kliniko, dali prevelik odmerek zdravil in se je zjutraj komaj prebudila. V zahvalo je zdravnici, ki ji je po pomoti dala preveč tabletk, narisala Marijo. Tedaj je namreč verjela, da je zdravnica njena rešiteljica, šele kasneje je izvedela, da je imela veliko srečo, da je sploh preživela. Kmalu je s tabletami postala drug človek. »Zadeta sem bila, brez energije in moči, sploh nisem bila jaz.« Zamenjala je malo morje zdravil, vendar zdravilne formule za nekoč zdravo kmečko dekle iz Komende niso našli. Postajala je čedalje bolj otopela, nasilna, samodestruktivna. »Oh, kolikokrat sem delala samomor.« Pokaže mi roko, kjer si je rezala žile, in pove, da se je tudi obesila in imela potem okoli vratu dolgo zarisano sled zanke. »Nekega dne, ko nisem mogla zdržati in so mojo glavo napadale tako zelo črne misli, sem pojedla okrog 50 močnih uspaval, toda spet mi ni uspelo. Zbudila sem se v bolnišnici in mora na tem svetu se je nadaljevala.« Dokler se ni odločila, da ne bo več vzela niti ene tablete.

Življenje brez tablet. »Na začetku je bilo grozljivo, ker sem bila odvisna od mešanic zdravil, a sem imela doma močno oporo. Sestra in brat sta me vozila z avtom v naravo, me spodbujala, naj zdržim, tudi mama in oče sta bila oba končno na moji strani. Mamina ljubezen je bila tako močna, da je zame vzela bolniško in bila ob meni noč in dan. Oče, ki je sprva verjel, da mi lahko tablete pomagajo, je dojel, da iz mene delajo pošast. In je sam rekel, da jih ne bom več jedla.« Po dveh tednih ji je šlo že na bolje, po treh je začela iskati novo službo. Našla jih kup, ampak vedno ji je delala preglavice kartoteka. To, da je bila tolikokrat hospitalizirana v  Polju, je večino delodajalcev zelo zmotilo, zato je dobivala  najnižja dela. Tako je postala najboljša čistilka, voznica viličarja, pomožna mizarka, poprijela je za vse, samo da je imela službo. In upala, da jo bo obdržala. Upala, verjela pa ne. In to je bilo, kot  je izvedela kasneje v zanjo najpomembnejši knjigi, narobe.

Ne upati, verjeti je treba. »Dokler sem upala, da bom obdržala službo, je vedno prišlo vmes nekaj takega, da je nisem.« Ključno za Barbko je bilo leto 2011, ko se je iz Komende preselila v Maribor in se tako prvič dokončno osamosvojila. »Maribor me je rešil.« Najprej je čistila v zabaviščnem centru za otroke, potem je postala animatorka, na koncu vodja animatorjev. Še prej pa je prebrala knjigo Transurfing realnosti (Vadim Zeland). Ta je v njeno življenje prinesla številne novosti. »Še v Svetem pismu piše, evangelij po Marku 11:24: Karkoli prosite v molitvi, VERJEMITE, da ste to že dobili, in imeli boste.«  Marsikaj je spremenila pri sebi, toda ostala je pridna, vestna in načelna. In ker je vedela za številne nepravilnosti tudi na delovnih mestih, se ji je zdelo prav, da nanje glasno opozarja. Za nagrado je spet ostala brez službe, toda še danes je prepričana: »Zabaviščni park me je rešil.«

Župnik ji ni pomagal. Danes nikoli ne vstane in ne gre spat, ne da bi se zahvalila vsem ljudem, trenutkom, ki so jo osrečili, angelom in vsem dušicam, naseljenim v živih telesih in tistih že mrtvih. V cerkev kot institucijo pa ne verjame. »Ko sem se zatekla k župniku, mi ni hotel pomagati. Rekel je, naj se grem spovedat in naj dajem za maše, tako da so na moj račun veliko zaslužili. Še danes mi odmeva v ušesih 17 evrov. Toliko stane, če daš za mašo. Najbolj pa sem bila razočarana, ker me duhovnik ni želel poslušati. Vem, da niso vsi taki, ampak jaz nisem imela sreče, da bi naletela na kakega, ki bi me res slišal.«

Zakon  privlačnosti. Danes njena pridnost ni več prezrta. Poleg tega, da je ustanovila lastno podjetje Angelska dežela, vodi promocije in animacije po vsej Sloveniji za znano avtomobilsko podjetje. Vsi so zadovoljni. Končno je sprejeta taka, kot je, brez dlake na jeziku in z močno vero, da se sanje lahko uresničijo s pridnostjo, poštenostjo in doslednostjo. Ne zveze in poznanstva, tudi diplome ne, temveč izkušnje in karakter jo delajo neprecenljivo. Tudi tiste iz hotela Polje. Vse več ljudi jo išče, sprašujejo jo, ko se tudi sami znajdejo na razpotjih. Barbka je veliko odgovorov na vprašanje »tablete da ali ne« našla tudi v dokumentarnem filmu Psihiatrija – recept za nasilje in filmu Making a Killing: The Untold Story of Psychotropic Drugging. Oba sta ji potrdila domneve, da z nekaterimi tabletami res ni vse v redu in se ti lahko, kot reče Barbka, »strga v trenutku«. Toda kot se zaveda tudi sama, vsak je iz svojega testa, vsak reagira drugače, najbrž kdo ne bo mogel brez njih, toda sama se je odločila za pot brez tablet.

Barbkino poslanstvo danes. Kaže na nove poti in opozarja ljudi, ne glede na to, da morebiti farmacevtom to ne bo všeč, naj se, če le lahko, izogibajo psihoaktivnim snovem. Njena želja je, da bi po osnovnih in srednjih šolah prenašala svojo pozitivnost in vero v življenje ter to, da je vse mogoče. Zaveda se, da otroci med sabo pogosto ne morejo rešiti konflikta, za to so pristojne službe, vendar ni veliko takih, ki res poznajo mehanizme, kako se približati otrokom v stiski. Pogosto strokovno znanje niti ni toliko pomembno kot človečnost, pripravljenost na pomoč, sploh ko so težave večplastne in niso le plod šolskega okolja, temveč skritih ran. O teh je najtežje javno spregovoriti. Barbka obljublja, da bo svoje opisala v knjigi. Zato da bo drugim lažje.