»Vlada – okej, vlade, v tem času smo jih imeli kar nekaj – bi morale razglasiti rdeči alarm. Tako kot ga je, ko je Slovenijo udarila žledokalipsa. Tudi kriza je namreč udarila z močjo naravne katastrofe. Vprašajte tisto nepregledno armado odpuščenih, brezposelnih, razdejanih, propadlih, razžaljenih, ponižanih in pozabljenih. Toda ironično: slovenske vlade so se na krizo odzvale ravno nasprotno kot na žledokalipso. No, predstavljate si, da bi vlada ljudem, ki se tresejo v somraku žledokalipse, sporočila: zdajle vam bomo zategnili pas! Zdaj bomo za vas vpeljali stroge varčevalne ukrepe! Zdajle vam bomo oklestili socialne pravice!« Jasen, precizen, direkten, z ravno pravo mero pameti in srca slika Marcel Štefančič v z Rožančevo nagrado nagrajeni knjigi esejev (Kdor prej umre, bo dlje mrtev) stvarnost, ki jo živimo: kako človek v imenu svobode postaja suženj!
Hude probleme ima, ja, takšni so na vsak način zanimivi za stroko. Finta o rešitelju je stara: kralj, ki verjame, da je kralj, je malo nor, še večji problem je, ko začnejo ljudje verjeti, da je kralj. In to se nam ves čas dogaja: ljudje stalno nasedajo.
Hodite na volitve in če, katero opcijo volite?
Hodim, toda ves čas volim drugo opcijo, ne vem, ali sem dvakrat volil isto opcijo. Ne gre za človeka, ki bo nekaj naredil, ampak za spremembe, ki jih je treba narediti. Toda te spremembe niso tiste, ki nam jih vsiljuje evropska komisija. Lahko se tolažimo, da smo preprečili prihod trojke, a ves čas počenjamo natanko to, kar bi počela trojka, če bi bila tu! Bruselj diktira ukrepe, ki jih naša vlada izvaja, prodajanje državnega premoženja teče natanko tako, kot bi to naredila trojka. Morda bi se prodajalo v drugem vrstnem redu, a vse je zmenjeno vnaprej: ti začneš prodajati, ko že imaš kupca, ko se lobiji med seboj že dogovorijo. A mi ne vemo, kdo bo na koncu lastnik Mercatorja.
Javne dobrine zagotovo ne sodijo na trg, čeprav se bo lastninjenje nadaljevalo.
Vsaka štiri leta na volitvah se ljudstvo upre stranki na oblasti tako, da jo izbriše s političnega zemljevida. Ampak to pomeni, da je kontraproduktivno. Ironično je, da nam je igra popolnoma jasna, zarota je na mizi, zdaj se potez, fint, s katerimi so nas prinašali okoli, ne skriva več, vse poteka pred našimi očmi.
TISA se bo skrivala še pet let po podpisu.
Kar naj bo skrita, kajti toliko stvari poteka pred našimi očmi, pa se ne zgodi popolnoma nič. To je postalo nov način delovanja politike elit, da se nič več ne skriva: najbolj je skrito tisto, kar se dogaja vsem na očeh. Problem je v tem, da se o pomembnih stvareh ne pogovarjamo, ker so in mediji in politiki naredili te pomembne stvari za najbolj dolgočasne. Atraktivno je, kdo krade, kdo laže, kdo je podkupljen, koga bodo zaprli. Toda o tem se je nesmiselno pogovarjati, o tem naj se pogovarjajo in odločajo sodišča. Mi se lahko in moramo preklati, komu in zakaj bomo prodali državno premoženje, tudi moje in tvoje, ali bomo prodali, če bomo prodali, zakaj bomo prodajali tujcem, zakaj ne Slovencem ...
In zakaj naj bi bili tujci boljši gospodarji, kot se sprašujete v knjigi…
Seveda se! Te finančne elite, ki so si podredile vse, mahajo s populističnimi frazami, ki grejo neverjetno dobro v ušesa: da je država slab gospodar; država naj se umakne iz gospodarstva;da živimo preko svojih zmožnosti; če ima država pod seboj podjetja, to vodi v korupcijo. Seveda lahko vodi v korupcijo, ampak take bi bilo treba zapreti. Ta retorika ustvarja vtis, da imajo finančne elite in ljudstvo enak interes, in ljudstvo je tu popolnoma noro: prepričano, da ima enak interes kot elite. To je tako kot v ZDA, ko so proletarci, brezposelni, začeli voliti republikansko stranko, ki je največ naredila za to, da so postali brezposelni. Pri nas se dogaja enako. Vse stranke, ki so bile na oblasti, so ljudi spravile ob službo!
