Že dober teden je poleg bruseljske zavrnitve Alenke Bratušek najbolj vroča javna tema rebalans proračuna. Menda naj bi prejšnja vlada v državni blagajni pustila takšno bedo, nas straši nova vladna garnitura, da si bomo morali še močneje zategniti pas. A rebalans proračuna ter vse govorjenje o njem se slišita tako zelo zapletena in mnogi ne vedo dobro, za kaj gre. Pa bi morali, saj gre za razporejanje našega denarja. Dr. Franjo Štiblar, redni profesor na ekonomski katedri ljubljanske pravne fakultete, ki ga bralci Jane že poznate, ima, kot smo pričakovali, povsem drugačen pogled na naš politično-ekonomski položaj. Prepričan je namreč, da bi nam dodatno
Dr. Štiblar, razložite nam prosim, zakaj v tem trenutku še močnejše zategovanje pasu, čemur se bolj zapleteno reče rebalans proračuna, po vašem mnenju ni potrebno.
Politična taktika je, da gre vsaka nova vlada v rebalans proračuna, da bi pokazala, kako je prejšnja vlada slabo vladala in kako nova vlada »resno« poprime za delo, hkrati pa si s tem kupi možnost tudi za kasnejše prelaganje krivde za gospodarske slabosti na prejšnjo vlado. Takšne politike se očitno ne more otresti niti nova vlada, čeprav rebalans proračuna v resnici ni potreben. Napoved rebalansa je tudi v popolnem nasprotju z obljubo mirnega, stabilnega, pozitivno usmerjenega vladanja nove garniture. Že peta vlada po vrsti sledi zategovalni pesimistični usmeritvi, ki onemogoča Sloveniji izhod iz krize, v katero jo je pognala druge vrste neumnost – lakomnost in nepremišljenost v zadolževanju. Gospodarstvo in prebivalstvo sta se sami izkopali iz krize, kljub napačni monetarni in fiskalni restrikciji, zdaj pa bi gospodarski zagon z napačnimi ukrepi hitro zadušili?!
Na podlagi katerih podatkov in kazalcev trdite, da rebalansa proračuna ne potrebujemo?
Slovenski proračun za 2014 in 2015 je bil postavljen jeseni 2013 na osnovi pesimističnih napovedi vladnega Urada za makroekonomske analize in raziskave (UMAR), da bo slovenski BDP padal. Izkazale so se za napačne in so jih sedaj, ko je leto 2014 tako rekoč že minilo, v UMAR popravili na močno pozitivne. Slovenija ima drugo najhitrejšo rast v evro regiji! Bruslju smo obljubili načrtovani primanjkljaj –4,2 odstotka BDP. Po uradnih statističnih podatkih za dobro prvo polovico 2014 so prihodki proračuna za desetino večji od lanskih, izdatki javnega sektorja pa za 1,9 odstotka manjši. Torej bi moral biti proračunski primanjkljaj manjši od načrtovanega.
Kaj bi po vašem mnenju povzročilo ponovno oziroma nadaljnje zategovanje pasu in krčenje porabe?
Z zategovalnimi ukrepi napovedano doseganje primanjkljaja je nesmiselno pretiravanje »biti bolj priden, kot se pričakuje« pri izpolnjevanju zahtev iz Bruslja, ne glede na negativne posledice take »zategovalne« usmeritve na rast BDP ter predvsem zaposlovanje in standard Slovencev, saj zmanjšuje kreditni potencial, kar bistveno prispeva k največjemu kreditnemu krču v Sloveniji med vsemi državami. Takšna ubogljivost do zahtev evropske komisije EU je nesprejemljiva in nas le potiska navzdol. Tudi pri drugem delu rebalansa, za leto 2015, naj bi namesto ocenjenega primanjkljaja minus pet odstotkov BDP s strukturnimi reformami in zmanjševanjem izdatkov javnega sektorja dosegli primanjkljaj –2,7 odstotka. O tem menim dvoje – najprej, znižanje primanjkljaja, ki ga zahteva evropska komisija, je minus tri odstotke, torej smo spet še bolj pridni izvajalci in bomo tako še bolj »stisnili« ljudi, kot od nas zahtevajo od zunaj. In še bolj kritično: strukturne reforme pomenijo v preprostem jeziku odpuščanje ljudi!
Kaj bi se zgodilo z nami, če ne bi držali obljube in bi se upirali evropski politiki?
Obljubo je dala stara vlada stari evropski komisiji EU. Nova komisija pa bo morala spremeniti usmeritev v beg iz restriktivnosti, če želi EU sploh ohraniti. Nosilec napačne usmeritve »zategovanja pasu« je Nemčija, ki se celo hvali z načrtovano izravnavo proračuna v 2015 in jo vsiljuje preko evropske komisije vsem v EU. Vendar je zaradi te napačne ekonomske politike BDP Nemčije v drugem četrtletju padel, industrijska proizvodnja je avgusta padla za štiri odstotke, kar je najbolj v zadnjih petih letih, gospodarska klima pa pada že šesti mesec. Nemčija je na poti v novo recesijo, ali naj ji sledimo?
Kje v svetu pa BDP še narašča in kakšno pot iz krize so ubrali v teh državah?
Glede pravega vrstnega reda ukrepov ekonomske politike je torej že peta vlada Slovenije najprej za izravnanje izdatkov s prihodki proračuna, zatem za rast. To je ortodoksnost EU, medtem ko ves preostali odločilni gospodarski svet (ZDA, Japonska, Kitajska, pa tudi Velika Britanija čeprav je v EU) že leta ubira drugo pot iz krize: najprej rast, zatem izravnanje. In pri tem jim BDP raste, EU in posebno evroobmočje pa sta v recesiji. Dobro bi bilo, da se Slovenija čim prej finančno osamosvoji od odvisnosti do tujine (druga ekonomska osamosvojitev), vendar empirične ocene kažejo, da bo to lahko storila le ob primatu rasti BDP nad izravnavanjem bilanc.
Koliko pa bo na pot iz krize v Sloveniji vplivala (raz)prodaja državnih podjetij?
Odtujitev državnih podjetij seveda ne bo rešila proračunskega primanjkljaja. Nihče, ne posameznik niti skupina ljudi, nima pravice prodajati premoženja nas vseh, posebno pa ne borzna elita v vodstvu SDH, kar je, kakor da bi lisici dal nalogo, da čuva in skrbi za kokoši. Pri teh prodajah niso ključne edino ekonomske koristi, včasih sploh niso najpomembnejše. Gre za širši družbeni interes, torej za ohranitev ekonomske podstati družbe v rokah vseh, ne le za koristi naše elite. In drugič, skupno javno last lahko prodajajo le vsi lastniki skupaj, torej vsi Slovenci, nikakor pa ne skupina, ki ne čuti družbenega interesa in išče le svoj dobiček v provizijah ter nagradah s strani kupca. Odločitve o prodaji bi morale biti sprejete s konsenzom vseh Slovencev, čemur je še najbliže soglasje parlamenta neposredno. Nekdo bo nekoč moral odgovarjati za to, da je bilo v stoletjih skupaj prigarano slovensko premoženje, in to celo v težkih časih, ko nismo bili samostojni, v dveh desetletjih samostojnosti prodano tujcem. To pomeni dokončno izgubo ekonomske suverenosti, torej tudi politične suverenosti. Slovencev kot naroda več ne bo.
