In to sploh ni edini mednarodni trgovski sporazum, ki ga trenutno sprejemajo. Bolj znana sta TISA, mednarodni sporazum med trenutno 72 državami, in CETA, sporazum med EU in Kanado, TTIP pa je namenjen sprostitvi trgovanja med ZDA in državami članicami Evropske unije. Ker so ljudske množice po vsej Evropi, ne samo pri nas, izjemno ostro reagirale na njegovo sprejemanje, smo o tem, kaj se skriva za njim, povprašali na ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT).
Po besedah ljudi z omenjenega ministrstva naj bi bilo sklepanje tega sporazuma eno od najbolj preglednih doslej, čeprav javnost misli drugače. Kak teden ali dva nazaj so ti dokumenti celo postali dostopni na spletni povezavi na straneh EU. Za komisijo je sicer že drugo leto dela, ki pa še nekaj časa ne bo končano. A ne glede na vso »odprtost«, je ta zgodba dvignila ogromno prahu in odpora. Za pojasnitev podrobnosti, ki jih javnost ne pozna, smo prosili vodjo naše pogajalske skupine, mag. Marjana Hribarja, slovenskega predstavnika v komiteju za trgovino pri EK ter vodjo direktorata za internacionalizacijo in turizem pri MGRT.
Že na začetku pogovora je kar sam priznal: »Burna reakcija javnosti nas je presenetila. Prepozno smo spoznali, da sporazum TTIP preveč buri duhove. Nimamo sredstev, da bi plačali kampanjo in z njo pojasnili ljudem, kaj se dogaja. Zdaj nam je žal. A nismo osamljeni. Številne države članice EU imajo enake težave. Toda pri tem dogovarjanju delamo že dve leti. Dve leti nihče ni pokazal zanimanja. Kot da to sprejemanje pri nas nikogar ne zanima, ne stroke in ne ljudi!«
Pojasnimo najprej, kaj pomeni kratica TTIP in zakaj je ta sporazum tako pomemben.
TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership) je trgovski sporazum, ki bo omogočal lažji dostop podjetij na ameriški trg ter pospešil mednarodno menjavo med EU in ZDA. To pomeni, da bodo naša podjetja lahko na trg v ZDA pristopala direktno, brez posrednikov ali kakršnihkoli omejitev. Za nas je to zelo pomembno. Življenjsko nujno potrebujemo nove, tretje trge. Moramo razumeti, da se poskuša svetovna trgovina sprostiti. Povsod potekajo izmenjave, prodaje, nudenje storitev. Evropa pa je v tem trenutno verjetno eden najbolj konservativnih trgov. Druge svetovne regije hitreje sprejemajo sporazume in so bolj fleksibilne. Zato da Evropa ne bo zaostajala, se moramo vključevati v te mednarodne tokove, če ne, nam bo vlak ušel! Poenostavljeno povedano, TTIP odpravlja carine in skrbi, da se tudi netarifne ovire uskladijo. Vse, da bo poslovanje lažje.
Sliši se dobro, a obstaja bojazen, da nas bodo, gospodarsko gledano, »pojedle« korporacije.
Seveda obstaja možnost, da bomo dali večjo možnost in prostor prodornim ter konkurenčnim podjetjem, a mislim, da je prav, da se ravnamo po njih in ne da zaostajamo. Moramo si upati biti uspešni in ne samo povprečni! Tudi sicer podatki za nazaj kažejo, da trgovski sporazumi vedno pomagajo. Ne vidimo nobenega vzroka, zakaj bi TTIP prinesel kaj drugega. Ko sta recimo Koreja in ZDA podpisali sporazum, se je menjava med njima takoj dvignila za 20 odstotkov. Težko je doseči kaj takega na drugačen način!
Kakšna so uradna stališča Slovenije o sporazumu TTIP in kako bodo pogajanja potekala naprej?
Stališča Slovenije se oblikujejo sproti, saj se z vsakim krogom pogajanj dodajajo nove vsebine oziroma oblikujejo nova besedila glede predvidenih področij sporazuma. Za koordinacijo je pristojno MGRT, ki pridobiva stališča preostalih ministrstev, saj je vsebina sporazuma res zelo široka. Tako potekajo stiki redno pred vsakim krogom pogajanj in po njem. Informacija o vsakem krogu je objavljena tudi na spletnih straneh MGRT. Res želimo, da je o tem obveščena tudi javnost. Ta nam lahko kadarkoli posreduje svoja stališča glede sporazumov. Prav tako se o pogajanjih redno obvešča Gospodarsko zbornico Slovenije. Predstavniki MGRT, ki zastopajo Slovenijo v okviru delovnih skupin, na podlagi tako pridobljenih stališč zastopajo interese Slovenije v Bruslju.
Če je vse lepo in prav, kaj pa je potem ljudi pri nas tako dvignilo na noge?
Zanimivo, da tisto, kar jih niti naj ne bi. Visoki standardi EU v zvezi s hormoni ali zakoni, ki varujejo življenje in zdravje ljudi in živali, okolje ter interese potrošnikov, trenutno res pomenijo razkorak med ameriško in evropsko stranjo. A tudi druge članice EU, ne samo mi, vztrajajo in zagovarjajo ta doseženi visoki nivo in ni nobene bojazni. Govori se, da bo ukinjeno javno šolstvo, kar širi sindikat za šolstvo. To je največja potegavščina nasprotnikov sporazuma. Nikakor ta del javnih storitev, in tudi ne recimo zdravstveni (ali podobne javne koncesije), ni del pogajanj. Seveda se pogovori vrtijo o tem, da bi se sprostila možnost vstopa izobraževalnega sistema iz ZDA v EU, a tu govorimo o jezikovnih šolah, določenih visoko specializiranih šolah in podobno in ne o vtikanju v naš javni šolski sistem.
Omenja se sporna klavzula ISDS, po kateri bi korporacije lahko tožile posamezne države, če jim te ne bi omogočile svobodnega delovanja na trgu. Ta je dvignila ogromno prahu. Menda je že uvrščena v sporazum CAAT (s Kanado)?
Da, klavzula ISDS, ki se dotika uveljavljanja pravnih pravic, je močan krivec za dviganje prahu. A odprimo si oči. Enako raven zaščite že imamo s standardi OECD. Slovenija je k temu zavezana že ves čas. Glede ISDS se sicer še nismo opredelili, a pogovarjamo se o nečem, čemur smo že zavezani! Lani je bilo takih zahtevkov nekje 120 (ne v Sloveniji!). A zahtevkov za kršenje varstva pravic so se najbolj posluževala ravno evropska podjetja in ne ameriška. To dokazuje statistika! Zanimivo, da je največji nasprotnik (ISDS) Nemčija, pri čemer ima ravno ona sprejeto in podpisano podobno klavzulo že s 120 državami, tudi članicami EU, kar je nerazumljivo. A če vemo, da je manipulacija s TTIP trenutno odlično orodje za politično obračunavanje, vsa zadeva postane jasnejša. In res je, v dogovoru s Kanado je, kot rečeno, ker to ni nekaj novega, že uvrščena v sporazum.
Kaj pomeni »odpiranje mej«? Komu naj bi to pomagalo?
Da razčistimo še nekaj pomembnega. Pri vprašanju, ali naj Slovenija podpiše ali ne, je treba vedeti, da se lahko za rast BDP in plačevanja prispevkov v državno blagajno zahvalimo samo izvozno usmerjenim podjetjem in nobenemu drugemu. Brez njih bi bilo zelo težko, če ne nemogoče. Mi življenjsko resno potrebujemo lažji dostop do novega, tretjega trga. V tem primeru gre pač za ZDA, da si olajšamo izvoz tja. Naj podam še en primer. Če je hotel Ivo Boscarol izvažati svoja letala v ZDA, je moral proizvodnjo preseliti v Italijo, saj ima z ZDA podpisan sporazum DFARS, in ne samo zaradi lažje umestitve projektov v prostor ali cenejše proizvodnje, kot se govori. To nam v Sloveniji zelo manjka. Glede podpisov in sporazumov capljamo zelo zadaj.
Kakšen je vaš osebni pogled na to, da je Evropska komisija zavrnila državljansko pobudo, ki je želela zbirati podpise proti TTIP?
Komisija je pobudo zavrnila z obrazložitvijo, da mandat za pogajanja, ki ga je svet Evropske unije podelil evropski komisiji, ni pravni akt in zato ne more postati predmet evropske državljanske pobude. To pravno gledano drži, a osebno gledam drugače. Moramo se poslušati! Zato smo v Sloveniji sprejeli odločitev, da organiziramo koordinacijsko skupino, v kateri bodo lahko vsi predstavniki, vladne službe, Gospodarska zbornica Slovenije in tudi nevladne organizacije, sedeli in se pogovarjali za skupno mizo.
Najbolj grozljive so napovedi, da bodo na račun ekonomske rasti propadli nekateri sektorji, da bomo izgubili mnoga delovna mesta, trgovanje znotraj EU naj bi upadlo. Je Slovenija s čim pripravljena na to prehodno obdobje oziroma kako se bomo prilagodili tem izzivom?
V predvideni analizi učinkov TTIP, ki jo želimo pridobiti na MGRT, naj bi se proučili tudi sektorski učinki. Ne sledimo samo slepo analizi iz Anglije, kot se govori. Pravo analizo delajo naši strokovnjaki z ekonomske fakultete v Ljubljani, narejeno za naš trg. Zaupajmo enkrat za spremembo naši stroki. Glede na te rezultate, ki nam bodo dani čez teden, dva in tudi predstavljeni našemu parlamentu, bomo poskusili oblikovati ustrezne ukrepe za spodbujanje internacionalizacije, da bi se čim hitreje lahko uresničili pozitivni gospodarski učinki sporazuma.
Bo zaradi tega sporazuma res prizadeto naše kmetijstvo, saj bo cenejša hrana z druge strani Atlantika ostra konkurenca naši kmetijski in prehrambni industriji, na kar opozarja zadnja? Zakaj potem vlagamo v to panogo, če pričakujemo, da bo propadala naprej?
Mi nenehno delujemo s preostalimi ministrstvi, stalno jim pošiljamo dosežene dogovore, da jih komentirajo, še posebej kmetijskemu. Zanašamo se na njihovo mnenje. Na specifična vprašanja o pričakovanem gibanju cen kmetijskih proizvodov in podobno ne morem podati mnenja. Preprosto ga ne vem. To je njihovo področje! Mi samo pripravljamo temelje, da se o nečem sploh lahko sklepa in se nekaj sprejema. Zelo pa pazimo, da ne popuščamo pri, recimo, številu že dovoljenih GSO (52 jih je že dovoljenih) ali pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Tu smo nepopustljivi! Tu je tudi v izhodišču največji razkorak z ZDA. A stališča vseh držav članic EU so zelo jasna. Ne bomo popustili niti za milimeter. Podjetja iz ZDA bodo morala pristati na naše standarde, čeprav jim to ne diši. Uvoz izven te kvote ne bo mogoč!
Snovanje trgovinske politike je v izključni pristojnosti EU, na kar so države članice pristale v preteklosti. Danes nekatere nasprotujejo poteku pogajanj in želijo več besede pri pripravi sporazumov. Bi se strinjali s tezo, da so države v preteklosti pristale na prevelik prenos pristojnosti na EU in se ob tem niso zavedale vseh posledic, ki jih to prinaša?
Mi smo nekoč podpisali določene sporazume z evropsko komisijo. V roke smo ji dali mandate in pač ona odloča namesto nas. Zdaj se tega bojimo in tarnamo. Tako to ne gre! Vsak prenos pristojnosti potegne za sabo tako koristi kot slabosti. Vsekakor je ena od pomembnih koristi večja učinkovitost. Tudi pri sporazumih, ki niso v izključni pristojnosti EU (TTIP sodi med take), so pogajanja možna le tako, da se pooblasti ustreznega pogajalca. Pogajanja, v katerih bi sodelovalo vseh 28 držav članic EU, v praksi niso izvedljiva. Je pa res, da države pozivajo evropsko komisijo k večji transparentnosti, med njimi tudi mi. Pri pogajanjih zato komisija upošteva te pozive, ko imamo pred vsakim krogom pogajanj in po njem več sestankov na različnih delovnih skupinah (odbor za trgovinsko politiko na nivoju stalnih članov, namestnikov in na področju storitev in investicij, neformalni tehnični sestanki). Več težav je z dostopom do ameriških besedil, a to ni zadeva evropske komisije.
Da, vsi govorijo, da ravno v Bruslju najbolj »smrdi«.
Drži. Problem je z branjem in dostopom do gradiva iz ZDA. Tega ni na internetu in tudi mi do njega lahko dostopamo samo tako, da imamo posebno bralno sobo v Bruslju. Na to stalno opozarjamo. Slovenci smo še posebej glasni. V teh sobah je možno pregledati vsa konsolidirana besedila (to so besedila, ki vsebujejo tako predlog besedila EU kot predlog besedila ZDA in predstavljajo podlago za pripravo skupnega besedila), lahko se iz njih tudi izpisuje, ne sme pa se jih kopirati ali odnesti iz sobe. To je dokajšna težava, ki jo za zdaj rešujemo z izpisovanjem iz teh besedil in posredovanjem teh izpisov ustreznim strokovnjakom. Evropska komisija je že večkrat podala predlog pogajalcem iz ZDA, naj odpre bralne sobe v ameriških ambasadah v vseh državah članicah EU. S tem bi se olajšal dostop do dokumentov. To je dejansko najbolj pereč problem teh pogajanj.
Kako komentirate slovensko akcijo zbiranja podpisov s peticijo in na ulici ter proteste?
Dobro! Pravilno je, da se je tudi v Sloveniji začela javna razprava o trgovinski politiki. Na MGRT prisluhnemo vsakemu mnenju. Zato so akcije, ki so sprožene v javnosti, priložnost za razpravo. Opozorila nevladnih organizacij, strokovnjakov, javnosti, jemljemo resno in se v okviru pristojnih odborov v EU zavzemamo, da sporazum v nobenem primeru ne bi omogočal nižanja standardov, ki so glede na svetovni trg v EU že postavljeni najvišje. Odločili smo se, da res skupaj zberemo vse nevladne in politične stranke, ne samo GZS ali gospodarstvo.
Že, že, ampak ali se vam ne zdi, da je buren odziv javnosti znak, da je nekaj narobe? Kako pa drugod gledajo na podpisovanje tega sporazuma?
Če recimo pogledamo Estonijo, s katero se lahko nekako primerjamo zaradi velikosti in položaja, se, zanimivo, pri njih med seboj vsi pogovarjajo samo o čim prejšnjem sprejetju sporazuma TTIP. Zveza potrošnikov, sindikati, nevladniki, vsi po vrsti so za. Nihče ni a priori proti. Vedo, da dokler niso imeli podpisanih sporazumov, gospodarske rasti ni bilo. Tam si želijo celo večje vztrajnosti pri sklepanju. Pozabljamo, da je, kot sem rekel, podpisovanje sporazuma TTIP odlično izhodišče za medijsko manipulacijo.
Kakšna so recimo vaša pooblastila in kdo vas je postavil ali določil na to mesto pogajalca?
Stalni člani odbora za trgovinsko politiko so praviloma direktorji direktoratov, pristojni za trgovinsko politiko, kar velja za direktorat za turizem in internacionalizacijo, ki ga vodim. Ampak moramo nekaj vedeti. Potem ko bomo nekje do leta 2018 pripravili vse dokumente za podpis sporazuma, bo o njem najprej sprejel sklep evropski parlament, potem pa bodo papirji odšli na sprejemanje v parlament vsake države članice posebej. In še nekaj. Pogajanja gredo po sistemu sprejmi ali pusti. Pri nečem popustiš, nekaj pridobiš. Ko dosežemo dogovor, gremo naprej. Ko bo zbrano vse, se odločimo. Kasneje ne bodo mogoči nobeni dodatni enostranski vložki. Poudarjam pa ponovno, vsi iz EU smo trdno odločeni, da ne bomo popustili pri naših standardih, pri nobenih javnih storitvah. To zagotavljam osebno, s svojo besedo!
Civilna družba trdi, da ste se v Bruslju pogovarjali sami, brez naših gospodarstvenikov.
Ni res! Z gospodarstvom smo se povezali še pred uradnim začetkom pogajanj, hkrati pa smo informacije o pogajanjih objavljali skupaj s kontaktnimi podatki ministrstva tudi na naši spletni strani, z namenom pridobitve čim več povratnih informacij o predvidenem sporazumu. Je pa res, da smo večji poudarek dali sodelovanju z gospodarstvom kot s civilno družbo. Zakaj? V dosedanjih pogajanjih, ki so že bila zaključena (npr. s Singapurjem), ni bilo nobenega zanimanja javnosti. Smo pa dobili recimo eno iniciativo civilne družbe in se pri sprejetju mandata za TTIP zavzeli za izločitev avdiovizualnih storitev.
Ali res stojite za tem podpisovanjem? Nam lahko zagotovite, da sporazum ne bo povzročil škode za javno dobro?
Popolnoma! Po pogajanjih se vedno srečamo, debatiramo o smereh liberalizacije in zaščiti potrošnika, potem damo naprej v vpogled komisiji. Komisar Karl de Gluht dejansko pozna vsako najmanjšo podrobnost, nič mu ne uide. Vodja pogajanj Jean-Luc Demarty s svojo skupino enako skrbi za red in preglednost. Ni zmede, čeprav se govori obratno. Moramo nekaj razumeti! Treba je odpreti naše meje, da nam bo vsem bolje. Trenutno naš izvoz znaša približno 25 milijard evrov. Od tega gre 40 odstotkov na samo tri trge, to so Nemčija, Avstrija in Italija, in resno potrebujemo nove, če hočemo dvigniti BDP. Močno računamo na neposreden izvoz v ZDA, saj bo trg za vse lažje dosegljiv. Tudi posredni učinek sodelovanja med našimi podjetji bo še večji kot samo direkten izvoz. A ponavljam, ne pozabimo, da je marsikje po Evropi ta sporazum postal odlično orodje za obračunavanje političnih strank in medijev med seboj, zato je težko dobiti jasno sliko. Prav je, da se izražajo različni dvomi in ponujajo druge opcije, a z informacijami se je začelo že krepko manipulirati. Preveč!
Plusi in minusi: Sporazum TTIP naj bi npr. ustvaril dodatnih 119 milijard evrov letno. Preračunano to pomeni, da naj bi štiričlansko gospodinjstvo pridobilo dodatnih 545 evrov. A tega in napovedi izgube delovnih mest mag. Hribar ne želi komentirati, dokler ne vidi analize z EF Ljubljana. Podobne napovedi o rasti in novih delovnih mestih so uporabljali tudi zagovorniki sporazuma NAFTA (pred 20 leti), ki so ga sklenile ZDA, Kanada in Mehika, pa se je pokazalo, da je ekonomska rast zaradi sklenitve sporazuma bistveno nižja in zanemarljiva. Selitve ljudi, trajna izguba delovnih mest (propadlo je več kot 800.000 delovnih mest), obsežno uničevanje okolja pa so realnost. Pogosto je prezrt tudi podatek, da bi v EU obljubljeno rast dosegli šele leta 2027, dotlej pa bi bili učinki na BDP minimalni. Kritiki opozarjajo tudi na metodološke pomanjkljivosti študije.
Klavzula ISDS: Mehanizem ISDS je za mnoge najbolj sporen. Investor-state dispute settlement (ISDS) je mehanizem, s katerim bi tuji investitorji, največkrat so to multinacionalne korporacije, lahko tožili države za izgubo dejanskega ali samo potencialnega dobička. Tožbe se obravnavajo na posebnih trgovinskih sodiščih, o sporu odločajo trije arbitri, na odločitev sodišča se ni moč pritožiti. Stroške postopkov in morebitne odškodnine krijejo davkoplačevalci. Korporacije že danes izkoriščajo podobne mehanizme in državam grozijo z napovedjo tožb, ko želijo te sprejeti naprednejše zakone na področju zdravja, okolja ali socialnih pravic.
Državljanska pobuda ECI: Proti sprejemanju sporazuma TTIP in CETA je bilo zbranih kar 630.000 podpisov po vsej Evropi (tudi pri nas), a je evropska komisija pobudo gladko zavrnila. Zato so pobudo ECI zdaj vložili na evropsko ustavno sodišče.
