Ko vstopiš v prostore Cankarjevega doma, te hočeš nočeš prevzame občutek svojevrstnega strahospoštovanja. Uršula Cetinski, čisto sveža generalna direktorica, pa je nadvse prijazna, sproščena in spontana gospa, ki namerava duh sproščenosti privabiti tudi v prostore te največje slovenske kulturne institucije in jo dodobra prevetriti.
In kaj bo v direktorski pisarni ostalo od moškega principa? Pravi, da ne razmišlja na ta način. Se bo pa potrudila zalivati kaktus (precej pusto rastlino, ki ji težko rečeš, da je roža), ki ji ga je Rotovnik pustil v pisarni, ob njem pa listek: »Uršula naj ga zalije okoli prvega v mesecu.«
Kako se po desetih dneh počutite na delovnem mestu generalne direktorice Cankarjevega doma?
Ta hip sem zelo utrujena, pa ne zaradi tega, ker je bilo količinsko toliko dela in zelo malo spanja, ampak zato, ker sem v tako kratkem času spoznala toliko novih ljudi. Z vseh področij. Ker generalno direktorstvo pokriva različne oblike komunikacij. Po eni strani je to super, po drugi pa – res jih je bilo veliko.
Povedali ste, da nameravate našo največjo kulturno institucijo (programsko) prevetriti in narediti prijetnejšo. Ste v teh dneh na široko »odprli okna« in naredili prepih?
Za to je še prezgodaj. Smo se pa s sodelavci dogovorili, da bomo imeli posvet tudi o tem, kaj in kako lahko ta ustanova ljudem ponudi poleg programa. Ni pomembno samo, da ponudimo kakovostno predstavo, koncert ali razstavo, kajti ljudje imajo radi, da vsemu temu sledi še družabno dogajanje. Denimo v smeri pariškega centra Georgesa Pompidouja, kjer ljudje berejo knjige, jedo, se družijo, ker je to pač nadvse prijeten družabni prostor.
Res je, do Cankarjevega doma čutimo nekakšno strahospoštovanje. Zakaj?
Tudi zaradi tega, ker je bil v zgodovini tako pogosto center političnih dogodkov, predvsem tistih, povezanih z bivšo državo. Zato je naš namen vse to malo otopliti in narediti malce intimnejše, manj monumentalno. Med Liffom, denimo, je tu zelo prijetno, pa tudi ob številnih drugih dogodkih, ki pritegnejo večje število obiskovalcev hkrati.
Darko Brlek, umetniški vodja in direktor Festivala Ljubljana, ki vseskozi sodeluje s Cankarjevim domom, je poudaril, da se mu zdi pomembno, da boste kot ženska lahko reševali probleme po nekakšnem mehkem principu. Tudi vi menite tako?
Ženske se stvari večinoma lotevamo drugače kot moški. Ni pa nujno. Včasih se prav zato, ker nam pripisujejo ta mehki princip, problema lotimo povsem drugače. Sama ne vidim bistvene razlike med ženskim in moškim načinom. Je pa težko na ženski način reševati probleme v družbi, ki je moška, in si ob tem precej diskvalificiran. Ženske na vodilnih položajih morajo kar dolgo dokazovati, da niso neumne. Ko pride ženska na vodilni položaj, ima precej manj družbenega ugleda, zaupanja in spoštovanja, kot bi ga imel na tem istem položaju moški. To je dejstvo. Pri moških je namreč ravno obratno. Ko moški zasede pomemben položaj, ima kar sam po sebi velik ugled, in potem mora narediti v resnici ogromno neumnosti, da začne v družbi veljati za ne prav bistrega ali sposobnega.
