Malo več kot štiri leta je minilo, odkar se je fotografu Dejanu Mijoviću, nekaj časa je sodeloval tudi z našo revijo, življenje povsem spremenilo. Na z algami porasli piranski klančini mu je tako nesrečno spodrsnilo, da je padel, s čelom z vso silo treščil ob tla in zaradi silnega udarca v hrbtenjačo v trenutku ohromel. Kljub temu ni nikoli izgubil upanja, da bo nekoč spet hodil. O tem smo v naši reviji že pisali, ko je fotograf zbiral potrebna sredstva za drago rehabilitacijo, ki se je zelo obrestovala. Čeprav telesa od vratu navzdol ne čuti, saj ima povsem uničen center za senzoriko, se je zgodil čudež – Dejan hodi! Roke in noge premika s pomočjo vida in signalov iz možganov, zato mora biti – predvsem pri hoji vseskozi povsem zbran!

Vsega se je učil znova. Dejan ima močno prizadet center za senzoriko, svojega telesa ne čuti od vratu navzdol. »Če imam mrzle prste na rokah, jih moram nasloniti na lice, da to ugotovim. Vsega sem se moral na novo naučiti kot dojenček,« se smeji. Najprej hoje, ker so se noge začele odzivati prej kot roke. »Dva meseca sem potreboval, da sem se sploh lahko postavil na noge za pol minute in potem naredil dva ali tri korake. Stal sem na nogah, a jih nisem čutil.« Za to je bilo treba najti trik za možgane. Ravno v tistem času so v centru Soča, kjer je bil pol leta na rehabilitaciji, dobili posebno drago robotsko napravo lokomat za vadbo gibalnih funkcij ljudi z motnjo gibanja. Z njegovo pomočjo je mogoče z dolgotrajnim ponavljanjem dobro oblikovanih gibalnih vzorcev s terapevtskimi programi pri bolnikih doseči pravilnejše gibanje, ki se nato nadaljuje spontano. »Ker so se moje noge odzivale, torej hrbtenjača ni bila povsem prekinjena, sem bil prvi primeren kandidat za preskus te naprave. Naredil sem celotno terapijo, sestavljeno iz petintridesetih polurnih vadb, pri katerih te vpnejo v posebno robotizirano obleko. Najprej za vso tvojo hojo po tekočem traku poskrbi robot. Takrat se pravzaprav učiš tega ponavljajočega vzorca gibanja, ga skušaš ozavestiti. Terapevt potem postopno zmanjšuje delo naprave in povečuje se tvoje delo. Na koncu sem hodil sam, kot me je seveda naučil robot, zato je moja hoja zdaj bolj okorna.« Najprej je hodil še z berglami, po dveh letih in pol pa si je že zaupal, da je lahko začel hoditi brez bergel. »Do takrat sem delal kot črnec. Imel sem od dve do tri terapije na dan, do dve uri na dan, od ponedeljka do petka. Vsaka terapija me je izmučila, kot bi pred tem pretekel maraton, na koncu dneva sem bil že povsem izmučen, zato sem ob koncih tedna ponavadi počival.« Ko je po pol leta uspel sam prehoditi deset metrov na berglah, so ga iz Soče odpustili in prepustili njegovi iznajdljivosti. S starši in partnerko so brskali po internetu in iskali primerne terapije uradne ali alternativne medicine. »S tistimi, za katere se mi je zdelo, da mi pomagajo, sem nadaljeval, druge sem opustil. Preizkusil pa sem jih res veliko in vse seveda samoplačniško. Na koncu sem ugotovil, da mi zelo koristi plavanje v topli vodi in hipoterapija s konji. Kadar sediš v konjskem sedlu in se konj premika, se tvoja medenica giblje, kot bi hodil sam. Moja medenica je bila pred tem povsem trda, s hipoterapijo pa se mi je tako zmehčala, da sem lažje in hitreje začel hoditi brez bergel. Hodil sem tudi na fizioterapije, kjer so mi pomagali nevrofizioterapevti, za mišično moč pa sem hodil še na fitnes.«

Premikanje nadzoruje z vidom. »Ker za hojo ne uporabljam več sinhrono vseh mišic, ki sem jih pred nesrečo, si pomagam z zgornjim delom telesa. Gibam se pač malo po svoje. Vsak korak moram nadzorovati z vidom in biti pri tem povsem zbran. Pri vsakem koraku moram dovolj dvigniti nogo, da s prsti ne podrsam po asfaltu in padem, kar je zame lahko zelo nevarno. Ne smem gledati okoli, niti predse, pač pa vseskozi pod noge. Težišče mojega telesa je povsem drugačno kot pred nesrečo, drugače delujem, res pa je, da telo vedno najde neki obvod, da lahko deluje. Čutenje kompenziram z vidom. Čeprav ne čutim, lahko hodim, vendar drugače.« Tudi roke mora ves čas spremljati in z vidom nadzirati moč prijema. »Če imam kozarec v roki in pogledam drugam, se zgodi, da mi pade iz rok,« pravi. Enako je s fotografskim aparatom. Fotografija je njegovo življenje in lahko si mislimo radost, ko je – na začetku s pomočjo bližnjih – spet začel fotografirati. »Dejansko pa s prstom sprožilca ne čutim. Ena možnost je, da si nastavim samosprožilec in ga sprožim z usti, vendar mi to ni preveč všeč. Sicer pa fotografiram tako, da gledam skozi kukalo, a pri tem ne vidim, ali imam prst na sprožilcu, zato moram še to preveriti, preden lahko sprožim in tako dostikrat žal zamudim dober posnetek. Tako da je tudi fotografiranje kar velik izziv,« se smeji, a z veseljem vztraja. Sicer pa so vsa vsakodnevna opravila pravzaprav delovna terapija za njegove roke – odpiranje čokolade, prižiganje vžigalic, rezanje z nožem, zapenjanje gumba – in tako bo verjetno do konca življenja, razmišlja. »Včasih, kadar kaj ne gre, izgubljam živce, drugič se temu smejim, življenje je en sam izziv!«

Samostojno življenje. A največji dosežek je vsekakor to, da lahko zdaj pretežno spet samostojno živi. »Vsega pa nikoli več ne bom mogel opravljati sam. Predvsem, kar se tiče higiene – prhanja, pa kuhanja – ker ne čutim vročine, bi se lahko fino poškodoval.« Za vso pomoč je izjemno hvaležen partnerki Bojani, s katero sta bila skupaj že pred nesrečo. »Še ko smo mislili, da ne bom nikoli več hodil, sem ji rekel, naj se ne obremenjuje z mano in zaživi svoje življenje, pa se je odločila, da bo z mano, ne glede na vse, kar se bo zgodilo. Vse to naju je še bolj povezalo in utrdilo najin odnos.« Nekdanji fotoreporter, ki zdaj za polovični delovni čas dela kot pomočnik urednika fotografije na portalu delo.si, pravi, da ga je ta življenjska izkušnja naučila, kaj je v življenju res pomembno. »Ogromno sem se naučil o tem, kako deluje človeško telo, podrobno sem spoznal svoje telo, naučil sem se drugače uživati v življenju kot pred nesrečo. Najpomembnejše pa je spoznanje, koliko pomenijo družina, prijatelji, partnerka, zato se trudim z njimi preživeti čim več časa.«