Sifoni so slabo prepustni, saj tako velikih količin vode ne morejo več požirati. Poleg tega voda dobiva moč, ruši protipoplavne nasipe iz vreč, vdira v objekte. Nekateri prebivalci so izgubili boj z naravo in svoje domove prepustili na milost in nemilost grozeči vodi. Najslabše so jo odnesli tisti, osemindvajset jih bilo v četrtek, ki so morali svoje poplavljene domove zapustiti, bivanje v njih bi namreč lahko ogrožalo njihovo življenje.
Loška dolina je kot mravljišče, gasilci, vojaki, Civilna zaščita, tovornjaki, traktorji, čolni. Kupi peska, protipoplavne vreče, vodne črpalke … Vse to je postalo v Loški dolini nekaj povsem vsakdanjega. Ljudje s strahom v očeh pogledujejo v nebo, bojijo se najhujšega, novih padavin, nalivov, ponovnega dviga vodostaja vode in vnovičnega zalivanja objektov. Le težko si človek predstavlja navdušenje, ko vsi z olajšanjem povedo, da je voda v zadnjih štirih urah upadla za pol centimetra, da se tokrat napovedi vremenoslovcev o izdatnih padavinah niso uresničile. A vedno znova je pred njimi nov dan in nova nevarnost, da se bo narava spet grdo poigrala z ljudmi, ki so v svoje hiše vložili vse, kar so imeli. Nekateri še vedno odplačujejo visoke kredite, marsikdo je v garaškem delu pustil del svojega zdravja.
Srce se ti trga, ko moraš zapustiti svoj dom. S fotografom sva se pripeljela v Podub, ki je dober kilometer oddaljen od Starega trga pri Ložu. Pogled je bil grozljiv. Ljudje so večinoma le nemo postopali in zrli tja daleč, kjer so bile njihove hiše poplavljene do prvega nadstropja. Območje skupine hiš, čeprav poplavljeno, je bilo z ene strani še dostopno, a le peš, čez travnik in njive. S fotografom sva seveda imela gumijaste škornje. Blatno je bilo, razmočeno, vdiralo se je skoraj do roba škornjev. Počasi sva se prebijala čez travnik, njive, vsak korak je bil negotov, saj ne moreš vedeti, kako globoko se bo udrlo, ali ti bo spodrsnilo in se boš znašel v blatni kopeli. Potem pa grozljiv prizor. Voda povsod, zalite hiše, zalita dvorišča, drvarnice, ceste … Zaskrbljeni obrazi ljudi, ki že več dni ne spijo. Strah jih je, obupani so. Ravno ob najinem prihodu je družina Vampelj s peščico najnujnejšega v potovalkah na traktorjih zapuščala svoj dom. V hiši ni bilo več varno. Voda je prebila nasip iz vreč, tlaki so bili poškodovani. Hudo jim je bilo, njihova stiska in žalost sta bili otipljivi, vsaka beseda odveč.
Ljudje so žalostni, obupani, živčni. Vseeno sem skušala povprašati nekaj malenkosti. Želeli so postoriti še nekaj stvari, ostajali so brez besed. Čez nekaj minut se je gospod opravičil. »Že nekaj dni se borimo z vodo, neprespani smo, utrujeni, novinarji pa nas zasipate z vprašanji. Snemajo nas, fotografirajo …, počasi imamo vsega dovolj. Želimo si le malo miru in tega, da bi voda čim prej odtekla in bi se rešili te nadloge. Letos je to že drugič, a vedno huje je. Živimo na območju, kjer so se poplave pojavljale vsakih nekaj let, a tako visokega vodostaja ne pomnimo. Samo v primerjavi s februarskimi je nivo vode že za 60 cm višji.«
Bojimo se za svojo varnost, za varnost naših otrok. Z Adrijano Vampelj sem se zapletla v pogovor, tik preden jih je traktor odpeljal na varno. »Ne morem opisati, kaj vse doživljamo v teh dneh. Petletno hčerko sem že pred dnevi odpeljala na varno k svoji mami. Hiša je bila prepletena s cevmi in črpalkami, da smo črpali vodo iz hiše, a izgubili smo boj, voda je bila močnejša. Rešili smo, kar se je rešiti dalo. Nekaj pohištva smo prestavili v višje prostore, a vsega ni bilo mogoče rešiti pred hitro naraščajočo vodo. Ne vem, koliko časa bomo še zdržali. Ponoči dežuramo in če se nam uspe za kakšno urico umakniti v posteljo, smo ves čas na preži.«
