je pred enajstimi leti izstopila iz redovne skupnosti, da se je lahko začela ukvarjati z otroki, ki jih vzgaja ulica, in odvisniki. Diplomirana teologinja, ki je magistrirala na fakulteti za socialno delo, ustanoviteljica in predsednica Društva za delo z mladimi v stiski Žarek in komune za zdravljenje odvisnosti, je ženska, ki že vse življenje hodi, kamor jo vodi srce. Odličnjakinja je po osnovni šoli ostala doma na kmetiji. Pri šestnajstih jo je pritegnilo veselje v redovni skupnosti Družbe hčera Marije Pomočnice in tam se je nato 23 let izobraževala, delala z mladimi ter osebnostno zorela. Ko je našla svoje življenjsko poslanstvo – delo z mladimi v stiski, je znova začela dobesedno iz nič, brez obleke, denarja in stanovanja. S prvimi otroki je začela delati kar na najbližji klopi pred blokom. Danes se lahko pohvali, da je zaradi njene iskrene predanosti ogromno otrok, pa tudi nekdanjih odvisnikov dozorelo v odgovorne in uspešne odrasle.

Katarina Čas

je televizijska voditeljica in igralka, ki zadnja leta piše pravo hollywoodsko zgodbo o uspehu. Potem ko se ji je pot do zvezd odprla z dobro opravljenima avdicijama za filma Drevo življenja in The Guard (Policist), je zaigrala ob Leonardu di Capriu in Matthewu McConaugheyju v Scorsesejevem filmu Volk z Wall Streeta, videli jo bomo kot zaročenko Ala Pacina v filmu Imagine, ob Jennifer Garner, Annette Benning in Christopherju Plummerju ter še v drugih produkcijah z režiserji in igralci najvišjega ranga. Prvič smo jo opazili, ko je z dvanajstimi leti odigrala navihanko v reklami za pijačo naše mladosti, leto pozneje v mladinskem filmu Peklenski načrt, kariero pa je nadaljevala  na televiziji ter v številnih nadaljevankah in filmih. Trenutno je razpeta med Londonom, kjer je posnela dele pri treh nadaljevankah za BBC (Stari novi primeri, Smrt v paradižu in Nema priča) in Mengšem, kjer snujejo novo predstavo.

Ana Jug

je odvetnica, ki ne le da pomaga šibkim, temveč tudi gleda pod prste tistim, ki kratijo človekove pravice. Preprečuje plenjenje, preganja krivice. Brezplačno zastopa nekaj mariborskih in ljubljanskih vstajnikov, saj je prepričana, da se borijo za naše ustavne pravice. Ob prvih obsodbah mladih fantov je kljub dolgoletni odvetniški praksi jokala. V Skupini kazenska ovadba (SKO) naznanja kazniva dejanja politične in gospodarske elite, kot predsednica  upravnega odbora Skupaj za knjigo pa si prizadeva, da Mladinska knjiga ne bi prišla v roke nepravemu lastniku. V novoregistrirani verski skupnosti Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja kot svečenica s somišljeniki ščiti naše skupne pravice in javno dobro: reveže, naravne vire, hrano, pravico do naravne pitne vode. V zibelko položeno dediščino uporništva, srčnosti, puntarstva, aktivnosti, bistrosti in pravičnosti goji zavestno ter z razlogom – za dobro ljudi.

Manca Košir

je zvezda stalnica na slovenskem nebu. Je kot vrelec neizmerne pozitivne in ustvarjalne energije, ki jo v zrelih letih deli z mladimi, manj mladimi in umirajočimi. Vse, kar počne, počne z žarom in strastjo. Pred petnajstimi leti je z Andragoškim centrom postavila študijske krožke Beremo z Manco Košir, pred petimi leti je spodbudila civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo in pred tremi leti še Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS. Že osem let je prostovoljka hospica. Zamislila si je in speljala vseslovensko akcijo Srca za hiše hospica, njen namen je bil ozavestiti javnost o oskrbi umirajočih in detabuizirati smrt. Letos je s sedmimi dopisovalci napisala presunljivo knjigo Darovi minevanja. Sicer pa je tudi ambasadorka radostnega staranja, šolskih ekovrtov in pogozdovanja zaradi žleda uničenih gozdov. Srečna upokojenka, mama in babica vsak dan uresničuje svoje geslo: učim se, torej sem.

Lucija Mlinarič

je velika zmagovalka v boju z rakom in kot športnica. Prva dama slovenskega in evropskega umetnostnega kotalkanja ter druga najboljša kotalkarica na svetu že od svojega dvanajstega leta osvaja najboljša mesta na evropskih in svetovnih prvenstvih. Le v letih 2013 in 2014 je ni bilo na vseh tekmah. Namesto za rezultate se je pogumno borila z boleznijo. Po operaciji, kemo-, radio- in hormonski terapiji ni nič kazalo, da bo še kdaj obula kotalke. A natanko leto dni po diagnozi je z zelo čustvenim nastopom zmagala na državnem prvenstvu in sezono končala z dvema prvima mestoma na evropskem ter z drugim in tretjim mestom na svetovnem prvenstvu. Rezultati sedemindvajsetletnici niso pomenili toliko kot zavedanje, da tudi najgloblji padci niso ovira na poti doseganja najvišjih ciljev, če vse delaš s srcem. Lucija svoj boj z rakom dojk posveča ozaveščanju o tej bolezni in sodeluje pri projektu Evropa Donna Lep je dan.

Lenka Puh

je družbeno odgovorna podjetnica in inovatorka, ki v ospredje svojega delovanja postavlja humanizacijo delovnih mest ter delo kot osnovno človekovo potrebo in pravico. Pred 25 leti je ustanovila podjetje Jazon, ki je zadnjih sedem let invalidsko in iz katerega je zrasla Razvojna zadruga Etri. Ta je v slabih treh letih pritegnila 265 podjetij, ki podpirajo njihova načela, ter ustvarila 36 novih delovnih mest. Je na dobri poti, da bo prva zadruga v Evropski uniji z vizijo zagotavljanja pravice do dela za ranljive skupine. Zagovarja odgovornost za deljenje dobička in je med pobudniki razvoja etičnega bančništva v Sloveniji, kjer ne bo mesta za politiko ne državo; njeni načrti pa vključujejo še ustanovitev družbeno odgovorne tiskovne agencije ter podporo mladim inovativnim podjetnikom. Idealistko, aktivistko in navdušeno tabornico odlikujeta optimizem in zaupanje v boljši svet.

Sonja Pungertnik

je neverjetno optimistična in topla ženska, prepričana, da je bila slepa poslana na svet z namenom. Je svetilnik vsem s podobnimi ovirami, kot jih ima sama. Nikoli ni gledala na to, kaj bodo drugi naredili zanjo, temveč kaj bo družba z njo pridobila, zato ozavešča o invalidih, njihovih sposobnostih in talentih – tudi v mesečni oddaji Luč v temi na radiu Ognjišče, ki jo vodi že sedemnajst let. Med drugim je pomagala pri oblikovanju slovenske zakonodaje za invalide, delala kot defektologinja in sodelovala pri rehabilitaciji kasneje oslepelih oseb, pripravljala delavnice za slepe in slabovidne otroke ter mladostnike, najraje pa ljudem pomaga osebno. Zaposlena je pri jezuitih v Ignacijevem domu duhovnosti, kjer s patrom Ivanom Platovnjakom vodi šolo odpuščanja. Energijo ji dajejo družina, vera in ljudje. »V največje veselje mi je,« pravi, »ko ljudje ob meni pozabijo, da ne vidim – takrat sem samo Sonja.«

Irena Rotar

je ekonomistka z navdihujočim življenjskim slogom, ki ga zaznamujejo delo, vseživljenjsko učenje, vztrajnost, pogum in pozitiven pristop do vsega, česar se loti. In tega ni malo. V poklicnem življenju si kot vodja projekta Slovenske dobrote pri slovenskem trgovcu prizadeva potrošniku ponuditi čim več lokalno pridelane  hrane. V prostem času nesebično deli znanje na poligonu sonaravnih vrtov kot permakulturna svetovalka in v medijih ozavešča z najrazličnejšimi rešitvami za preživetje. Kot pobudnica akcije Oskrbimo Slovenijo si v Ekocivilni iniciativi Slovenije s  somišljeniki prizadeva za samooskrbo s hrano in energijo, za več zdravja, pravično ekonomijo, trajnostni razvoj in spoštovanje tradicije. Kot pobudnica Štafete semen pa je pripomogla, da so se na slovenska tla vrnila avtohtona tradicionalna semena. S svojo nalezljivo energijo je okužila že mnoge, ko jih bo dovolj, se nam za prihodnost Slovenije ne bo več treba bati.

Marija Sivec

je poklicna čebelarka iz Kobarida, za katero so čebele izziv, ljubezen in kruh že 28 let. Z zagnanim delom in nenehnim izobraževanjem ji je uspelo v poslu, ki je tipično moški. Že enajst let je vzrejevalka matic kranjske sivke, uspešno izvaža čebele v evropske države, čebelari s štirimi panjskimi sistemi – kar je prava redkost –, je prva ženska, ki je v 110-letni zgodovini izhajanja revije Slovenski čebelar pisala mesečna navodila za čebelarje ter prva Slovenka z nazivom čebelarski mojster. Že šesto leto je terenska svetovalka in 24 ur na dan na voljo čebelarjem za strokovno svetovanje. Čebele je nikoli ne utrudijo. Kolegi jo cenijo in spoštujejo, saj jim z jasno izraženimi stališči neusmiljeno nastavlja ogledalo. Svoje bogato znanje o čebelah prostovoljno razdaja na predavanjih po šolah in ozavešča mlade rodove. Čebelarji morajo stremeti k cilju, da bomo Slovenci prepoznani kot čebelarski narod, je prepričana.

Marijana Sukič

je najprej zgradila samo sebe, da je potem lahko postala eden od stebrov slovenstva v Porabju. Odraščala je v časih, ki so bili za manjšino mračni; doma so govorili porabsko, v osnovni šoli je bila materinščina le učni predmet, v gimnaziji pa krožek. Diplomirala je iz madžarščine, animatorstva in ob delu tudi iz slovenščine,  s svojim znanjem bi se lahko zaposlila kjerkoli. Pa noče iz svojega Porabja, ker se stebri pač ne selijo, usodo deli z rojaki, o katerih pravi, da so skromni in da v njih tiči prastrah, zaradi katerega si včasih ne upajo postaviti zase. Težko bi našteli vse, kar je s svojimi sodelavci naredila za kulturno življenje  Porabcev in za povezovanje z matično domovino, za kar je bila tudi večkrat nagrajena, med drugim jo je odlikoval prejšnji predsednik republike. Vsekakor je treba omeniti tudi tednik  Porabje, ki ga ureja od leta 1991.  Marijana Sukič je ena od tistih, ki nas nenehno opozarjajo, da tudi tam, na vzhodnem robu, živijo kleni Slovenci.