Ustanovil je tudi šolo, v kateri se lahko ljudje vrnejo v 60. leta prejšnjega stoletja. Ljudje se zabavajo, da jim solze tečejo. V hišici ob Kolpi z ženo Jano gostoljubno odpirata vrata vsem popotnikom in pravita, da sta najbolj obiskana brezplačna gostilna ob Kolpi. »Tako je prav – žalostna hiša, na katero nihče ne potrka. Če bova zaradi tega propadla, pa naj. Taka dva nimata na tem svetu kaj iskati,« je zatrdil Toni, ko smo modrovali ob domači belokranjski pogači.
Zakaj bi pa bilo? Kdo ti pa kaj hoče? Tudi v prejšnjem sistemu, ko baje niti šale v gostilni nisi smel povedati, češ da so te takoj zaprli. Zdaj pa denarja nimaš, da bi sploh v gostilno šel, kaj šele da bi tam vice govoril! Ne zdi se mi, da bi bilo posebej težko biti humorist – tematike je dovolj, po televiziji vsak dan slišiš najmanj sto stvari, ki bi bile potrebne obdelave. Še posebej če si vsaj malo senzibilen, kar humoristi po navadi smo. V veselje mi je, ker je to zame ventil. Kadar sem jezen, napišem najboljše stvari. Da poveš kaj kritičnega in po resnici, ti ni treba biti kaj prida pogumen ali celo junaški. Edino pošten moraš biti – do sebe in do drugih.
Vsak večer gledate poročila?
Gledam, čeprav nisem odvisen od njih – me preveč razburijo. Včasih smo hodili v kino gledat Hitchcocka, da nas je bilo strah, danes zadostuje Dnevnik. Saj nič lepega ne slišimo – ne vem, zakaj ne. Ali se prav trudijo, da bi nas zasipali s temi negativnostmi? Vem, da se v istem hipu, ko neki politik počne kaj nespodobnega, nemoralnega, v Sloveniji dogajajo čudovite stvari – ljudje rešujejo živali, pomagajo drug drugemu, kup človekoljubnih organizacij imamo, ki delajo namesto države. Kadar gledam humanitarne prireditve, ki jih je sedaj kot listja in trave, se prav čudim, da si drznejo v prvih vrstah sedeti politiki s predsednikom vlade, države in cerkvenimi dostojanstveniki na čelu. Ko pa so ja oni krivi, da take prireditve sploh potrebujemo! Če bi bil jaz predsednik države, ne bi šel na nobeno od teh, ker bi mi bilo nerodno sedeti v prvi vrsti.
Dejali ste, da vas tisti, na katere usmerjate svoje bodice, pogosto ne slišijo. So vas v zadnjem letu kaj bolj poslušali?
Na tone protivojnih romanov je že bilo napisanih, pa se vojne dogajajo vsak dan. Koliko besed o tatvinah in skopuhih, pa so še vedno med nami. Mislim, da se nič ne naučimo. Pregovor pravi: psi lajajo, karavana gre dalje. Zdaj je obratno. Zdaj karavana laja, psi pa gredo dalje. Tako da si ne domišljam, da se bo zaradi mojega pisanja ali besed kaj spremenilo. Vsi govorimo, premalo pa je teh, ki bi poslušali. Neka zgodba o ameriškem predsedniku pravi, da ko mu je bilo najhuje, je šel k prijatelju in tam govoril ure in ure, prijatelj ga je poslušal in ob odhodu je predsednik dejal: hvala, lepo sva se pogovorila. Ljudje potrebujemo poslušalca, govorcev je tako in tako preveč.
Pred časom ste dejali, naj nehamo tarnati, naj odmislimo politike, zasujmo že jame, poglejmo raje skozi okno naše otroke … Nam priporočate en tak »izklop«?
Treba je gledati na prihodnost in najprej mladim generacijam zagotoviti prihodnost. Ko nam bo to uspelo, pa lahko čvekamo in razpravljamo o preteklosti. Rojen sem po 2. svetovni vojni in od njenega konca je 70 let. A bomo zdaj še 70 let poslušali, kaj se je takrat dogajalo, medtem ko se na drugi strani potapljata bodočnost in sedanjost? Pošteno je, da živimo v sedanjosti, ne v preteklosti.
