Na spletu je namreč kupil dve ogrevalni luči in oblast je to zaznala ter posumila, da bog ve kje goji prepovedano konopljo. Izkazalo se je, da lučki ogrevata posebne vrste orhidej, ki so priljubljena hrana kuščarja v terariju. Na nedavnem sejmu Narava in zdravje je bilo skoraj vse v znamenju konoplje – od okroglih miz in tribun do prehranskega olja, namazov in piškotov, s katerimi se ni mogoče zadeti, ker so kajpak iz industrijske konoplje. V glavnem so se med seboj pogovarjali prepričani, onih drugih iz državnih ustanov, ki režejo platno, pa tako rekoč ni bilo. Čeprav jim je jasno, da številni slovenski bolniki ali gojijo konopljo na vseh (ne)mogočih krajih ali pa jo brez garancije o kvaliteti kupujejo na črnem trgu, v obeh primerih pa gre za kaznivo dejanje. A nekaj luči je na koncu predora – po novem lahko zdravilo na beli recept predpiše zdravnik, o konoplji pa smo se vendarle začeli bolj strpno in strokovno pogovarjati.
Johann hodi, govori in obeduje z nami!
Zakonca Hansen sta pripotovala na sejemsko okroglo mizo iz Švedske. Sedeminšestdesetletni Johann je pred štirimi leti nenadoma zbolel, žena je najprej sumila, da ga je kap. Ugotovili so, da gre za eno od redkih oblik Parkinsonove bolezni, za katero ni zdravila, napreduje pa hitro. »Besede so ostale v glavi, nisem jih mogel spraviti ven, nisem mogel govoriti,« je povedal Johann. Pozabljal je, mučila ga je vrtoglavica, niti noža in vilic ni mogel držati, kašljal je, hrana mu je padala iz ust, saj je težko požiral. Družinska kosila so se prelevila v moro, je pripovedovala Charlotte. Bil je na vozičku, kar naprej je padal, ni bil več sposoben samostojnega življenja. Preseliti sta se morala v udobnejše stanovanje brez stopnic in blizu zdravnika. Seveda je kar naprej iskala dodatne informacije in na CNN slišala za konopljo, o kateri ni prej nič vedela. Po internetu je iskala naprej, naletela na društvo Onej in tam dobila potrebne kontakte. Pred tremi meseci je mož začel terapijo (seveda nismo smeli niti vprašati, kje in po čem je dobila zdravila) in rezultati so bili takšni: po treh dneh je izginila bolečina v hrbtenici, po enem tednu je spet hodil po stanovanju, po enem mesecu je prehodil daljše razdalje, zdaj lahko hodi od dva do tri kilometre, počasi, a vendarle, kar je velika zmaga. Spi dobro, ni več tako utrujen čez dan, govori sicer počasi, a govori, znova se smeje. Kašlja še, a manj, znova se druži z drugimi ljudmi. Brez posledic spije pivo ali kozarec vina. So kakšni stranski učinki? Ni jih, je povedal Johann, razen skrbi, kako dobiti zdravilo na črnem trgu. Sicer pa jemlje rektalne svečke, ki so (poleg vaginalnih) najmanj škodljive in nimajo nobenih učinkov na psiho.
Irina je hotela dojiti
Irina Marković je prišla na Onejevo okroglo mizo iz Srbije. Leta 1994 so po mučnih simptomih ugotovili, da ima multiplo sklerozo. Pojavljal se je dvojni vid in poleg drugih nevšečnosti lesene noge, kot temu pravi – ne moreš jih premakniti, ne moreš iz postelje. Kot da si brez njih. Dali so ji kortikosteroide, popolnoma je spremenila prehrano in MS se je potuhnila do leta 2001, ko je rodila in se je bolezen ponovila. »Spet sem bila brez nog, brez ravnotežja, bilo je slabše kot kdaj prej, poslali so me na terapijo, a bi morala nehati dojiti, česar pa nisem hotela. Bom umrla, sem vprašala, zdravniki pa, da ne, bodo pa hude posledice.« A je kljub hudim težavam tvegala. Ko je bil otrok star deset mesecev, ji je dal brat džoint (cigareto z marihuano), češ naj poskusi. Nikoli se ni drogirala, tudi kadila ni, a je tisto reč pokadila in takoj ji je bilo bolje. Lahko je dvignila kozarec, ne da bi ji padel na tla, lahko je hodila. Po treh tednih »zakajanja« je izginila še odrevenelost v nogah. »Zakaj bolnike zastrupljajo z neučinkovitimi zdravili s hudimi stranskimi učinki, namesto da bi jim dali konopljo?« se je spraševala. Takrat ni nihče vedel za olje, a je pomagalo tudi kajenje. Irina že 14 let ni imela skleroznega napada, zdravniki se seveda čudijo. Se je pa seveda pozanimala o vsem in se povezala z vsemi, ki bi ji lahko pomagali ob morebitnem novem zagonu multiple skleroze.
