Povzroča jo zelo trdovratna bakterija s čisto posebnimi lastnostmi.
Celični parazit. Ko so uspeli bakterijo vzgojiti v laboratoriju, so lahko ugotovili, zakaj tako trdovratno vztraja v bolnikovem telesu. Potem ko prodre v celico gostitelja, s posebnim mehanizmom prevzame strukturo povrhnjice celice gostitelja in s tem zavede imunski sistem, da je ne prepozna kot napadalca. V bistvu je mikoplazma celični parazit. Najraje napade povrhnjico dihal, lahko pa se naveže tudi na rdeče krvničke ali pa na celice povrhnjice sečil. V tem primeru povzroča težave v krvi ali v sečilih. Ker znanost vseh mehanizmov delovanja in razvoja te bakterije še ne pozna, je zelo težko ugotoviti pravilno diagnozo bolnika, pa tudi zdravljenje je lahko dolgotrajno.
Bakterija se zna maskirati. Njen glavni citotoksični učinek je lokalno poškodovanje tkiva, in sicer se uničijo celice, v katere se bakterija naseli, se v njih množi ter napada nove in nove celice, še preden se aktivira imunski sistem. Ker lahko postane podobna našim lastnim celicam, se pozneje, ko se imunski sistem odzove na napad, lahko zgodi, da začne napadati lastne celice, se pravi, da sproži avtoimunsko bolezen. Idealno bi bilo, če bi bakterijo lahko ustavili, preden ji uspe prodreti v celice. Toda ker v tem obdobju bolnik nima še nobenih znakov bolezni, je to skoraj nemogoče.
Vnetje grla in zgornjih dihal. Znaki atipične pljučnice so lahko zelo različni. Najobičajnejši so vnetje zgornjih dihalnih poti, bolečine v grlu, kašelj in kihanje, pa tudi vročina, ki je lahko zelo visoka (ali pa tudi ne), bolečine po vsem telesu, splošna oslabelost. Približno 15 odstotkov bolnikov nima takih znakov bolezni. Pri otrocih je najbolj značilen traheobronhitis, se pravi vnetje bronhijev in grla. Približno 18 odstotkov okuženih otrok mora na zdravljenje v bolnišnico. Če bi lahko zdravljenje začeli kmalu po okužbi, bi bolezen potekala v milejši obliki. Diagnozo je težko postaviti, saj ni zanesljivih testov za dokazovanje mikoplazme. Zato zdravniki običajno pogledajo krvno sliko in šele kasneje pošljejo bolnika na slikanje pljuč, kjer se pljučnica dobro vidi. Vendar tudi v tem primeru ne morejo vedeti, kaj je pljučnico povzročilo. Za identifikacijo mikoplazme je potreben čas.
