Spita v zapuščeni, ledeni hiši, tudi tla na Čopovi, kjer »žica«, so ledeno mrzla, zato se boji, da ga bo pobralo. Večkrat na dan si meri raven sladkorja, večkrat na dan si vbrizga inzulin in večkrat na dan se opomni, da se mora imeti bolj rad. Velika sprememba od takrat, ko je kradel, se drogiral in še prej, v osnovni šoli, popival. »Zdaj se zavedam, da se moram postaviti na prvo mesto, zdaj želim delati drugače. Tudi stranišča bi čistil, pa ne dobim dela.« Malo denarja dobi molčeč in sedeč na tleh. Slovenci raje pomagajo invalidom, tudi če to v resnici niso, razlaga Damjan med srkanjem vroče kave, ki ga vsaj za hip ogreje. A luči v očeh ne prižge.
Umrle sanje iz otroštva. Osem let je njegov dom ulica, a sam pravi, da ne žica, da sedi na tleh in čaka, da mu kdo pokloni denar. »Žicajo nekateri, ki prodajajo en izvod Kraljev ulice ves mesec, nadirajo ljudi, če nočejo dati denarja, denar pa porabijo za alkohol, drogo. Vem, tudi jaz sem bil na drogi. Zdaj sem klošar, berač, brezdomec, vse.« Pa seveda ni bilo vedno tako. Damjanova mama in oče ob njegovem rojstvu nista bila poročena, no, oče je takoj, ko se je rodil, odšel. »Mama je takrat hodila v službo in se obenem šolala, danes je poslovodkinja, mene pa je čuvala stara mama. A sem bil bolj sam sebi prepuščen: že pri devetih letih sem bil v časopisu, ker sva sošolcem sredi vasi razbila vse grobove – ne vem zakaj, butasti otroci smo bili. Od mame sem dobil ornk batine …« Da je bila mama bolj za okras, pravi, pri njegovih desetih letih se je poročila z moškim, vojakom, in živeli so v hiši, ki jo je v glavnem zgradila mama. »Ko se je rodila polsestra, se je začelo. Pozimi mi je rekel, naj grem ven po kolenih štet travo, pri desetih sem velikokrat bežal od doma zaradi njega. Ko so enkrat odšli na obisk k sorodnikom, je rekel, da me bo razbil, ko bodo prišli. Pri mojih dvanajstih smo bili zadnjič skupaj na morju. Ko je on zjutraj prišel s sprehoda, je rekel, da se zaradi trave ne da kopati, da gredo na bazen v Portorož in da jaz ne grem. Ostal sem sam, zunaj pred apartmajem, brez denarja, brez vode …« In v isti sapi prizna, da je bil problematičen otrok, upornik. »Nič nisem imel od otroštva, na svoji koži sem doživel vse najslabše. Tudi spolne zlorabe soseda pri sedmih letih. Potlačil sem.« Posledice so seveda ostale, se kazale, a osnovno šolo je končal (»V petem razredu sem padel.«). Se je sploh kdo postavil zanj, sprašujem, ko razlaga o bolečih razlikah, ki jih je doživljal v primerjavi s polsestro. »Moja edina zaveznica je bila stara mama, a je umrla, ko sem šel v srednjo šolo. Ona je bila zadnja oseba, ki me je imela rada; kadar so me za brez zveze zaprli ven, sem šel k njej. Velikokrat sem bil kaznovan, pretepen, dostikrat upravičeno, a po drugi strani me ni nihče ničesar naučil, nihče mi ni povedal, kaj je prav, kaj narobe, sam sem se učil – kadar sem kaj naredil narobe, so padale batine. Nekoč, ko sem se kopal in strigel nohte v kad, je prišel pome mamin mož, me peljal v kuhinjo, prinesel grčasto palico in rekel, da moram stokrat napisati, da ni prav, da si nohte strižem v kad. Toliko, kot ti bo manjkalo do sto, toliko udarcev boš dobil, mi je rekel. Dobil sem jih veliko.« Mama ni reagirala, Damjan pravi, da se ga je bala. Pa da je čuval polsestro, ki ga danes niti ne pogleda, a je uspešna. In stoično pove, da je bil problematičen, da se je pretepal, kradel, pil. »Tako prepuščen sem bil cele dneve sam sebi; z menoj mama ni sedela tako kot s polsestro, ni me učila, kako se uči, dela naloge …«
