Raziskovalca življenja Igorja Štruclja, ki jih je povabil k nam, so presenetili učinki njihovih terapij. Naše dežele ne poznajo, imajo pa za nas pomembno sporočilo. A o tem pozneje.
Telo ve, kje je kaj narobe, samo premalo ga poslušamo. Ljudje se večinoma ne zavedamo energij, ki so blokirane v našem telesu. Prav blokade pa nam preprečujejo, da bi si ustvarili življenje, kakršno si želimo. Vedno začnemo z dobrimi nameni, potem pa nam ne uspe ostati na poti. Počasi se ujamemo v vrtenje brez idej, pozabimo, kaj si res želimo, kasneje, ko se pojavijo simptomi bolezni, pa še težje odkrijemo, kaj res muči naše telo. Žal večina ljudi poišče pomoč šele takrat, ko že dobro čuti, da s telesom nekaj ni v redu. »Morajo si bolj prisluhniti. Prav vsakdo začuti, ko z njegovim telesom nekaj ni v redu, vendar večina ljudi ta notranji glas presliši. Bolj moramo poslušati svoje telo, saj je naš glasnik, ki nam lahko pomaga,« je poudaril zgovorni Staffor in dodal: »Maorski zdravitelji se med terapijo doživljajo kot orodje, prek katerega deluje višja sila.« Najstarejši Ezard Tamaki pa: »Učinek terapije je od človeka do človeka različen. Veliko ljudi se pred obiskom pripravi in s seboj prinese seznam težav, vendar ga ne potrebujem, saj na drugih ravneh vidim, kje in kaj je treba odpraviti. Težave so pogosto globlje, kot jih lahko ljudje zaznajo. Včasih potrebujejo samo spodbudo, da povežejo informacije, ki jih že poznajo. Ni pa dovolj, da jim samo poveš, katere težave morajo odpraviti, pokazati jim moraš, kako naj to odkrijejo sami.«
Pot do cilja je ravna, četudi boli. Staffor je pristavil: »Maori vemo, da pot proti cilju ne vodi po ovinkih, temveč naravnost. Vedno primemo bika za roge. Zato so naše terapije tako uspešne, a tudi boleče obenem.« Ko se je Ezard Tamaki minuto pred začetkom izvajanja terapije začel koncentrirati, je bilo v njegovih očeh mogoče ujeti vse od solz do smehljaja. Potem je zaprl oči in se osredotočil na pacientko. Položil ji je roki ob glavo, prešel na stopala in s palcem pritiskal na gležnje ter nadaljeval z masažo in pritiskanjem s komolci. Lahko bi rekli nič posebnega, kot naša masaža. A potem se je začelo. Nekakšno vrtenje rok, kot čaranje. Več o tem preberite v okvirčku z izkušnjo ene od udeleženk. Vse je končalo čudovito popevanje. Tudi sicer na delavnicah pogosto igrajo in prepevajo. Njihove pesmi so nežne, prijetne za uho, podobne polinezijskemu melosu. Ko pa izvedejo obredni ples hako, se gledalcu lasje postavijo pokonci in koža se mu naježi. Prej nežni in na pogled mehki ljudje se v sekundi prelevijo v strah vzbujajoče bojevnike.
Njihove pesmi so nežne, prijetne za uho, podobne polinezijskemu melosu.
Ko pa izvedejo obredni ples hako, se gledalcu lasje postavijo pokonci in koža se mu naježi. Prej nežni in na pogled mehki ljudje se v sekundi prelevijo v strah vzbujajoče bojevnike.
Moč je v povezanosti – in v koreninah.
Maori so med seboj zelo povezani, trdijo, da njihova moč izvira prav iz tega. Zelo pomembno se jim zdi, da vsakdo ve, kdo je in od kod izhaja. Njihova zgodovina se prenaša iz roda v rod po starešinah in poglavarjih, zapisujejo jo v obliki simbolov in rezbarij v najbolj svete prostore, imenovane hiša prednikov. Seveda tega ne delijo z vsakim, toda ko se razgovorijo, povedo fantastične stvari. Sledijo vrednotam, kot so disciplina, ljubezen, predanost, spoštovanje zemlje in naravnih ritmov, življenje družine, občutek odgovornosti, zaščititi želijo ranljive in hkrati deliti znanje tistim, ki želijo delati dobro. Radi ozaveščajo, navdušujejo in pripovedujejo dobre zgodbe. Biti in ostati čist je njihov cilj, postati zdravilec pa je največ, kar Maor lahko doseže. Trdijo, da je temelj vsakega človeka, še posebej je to pomembno za tiste, ki kakorkoli pomagajo drugim, da poznajo svoj izvor in svoje bistvo. Kdo so in od kod prihajajo, tako biološko kot duhovno.
»Moramo se povezati z našimi koreninami, tako zemeljskimi kot kozmičnimi,« je njihovo pomembno sporočilo. A med delavnicami smo dobili še eno, morda za nas celo pomembnejše, ki bi ga moral prebrati vsak Slovenec: »Dokler narod za vzgled nima lika klenega moškega, očeta naroda, ki se žrtvuje za vse in se po njem lahko moški del zgleduje, se ne more pobrati, ozdraviti in zaživeti srečno.« Pritrjuje jim tudi Igor Štrucelj, ki raziskuje modrosti domorodnih ljudstev, starih civilizacij in različna duhovna izročila: »Morali bi začeti odkrivati skrito, zamolčano zgodovino in izvore Slovencev.Na tem področju so močne rane, poškodbe, zanikanje in pozaba. Cerkev in politika sta (ne)zavedno preobračali in uničevali stare običaje, znanja in modrosti, ki so bili izvorno slovenski, o zemlji in ljudeh. Treba bi se bilo spomniti svojih korenin in modrosti!«
