»Ves čas sva čutila, da morava ohraniti dediščino hiše. Že čisto na začetku sva gostom ponujala domače slovenske jedi po starih receptih, kot so koline, ajdovi žganci, kislo zelje, repa, štruklji, žlikrofi in seveda domačo orehovo potico, ob slovesu pa jih obdarila z lectovim srcem.« Poleg s pristnimi domačimi jedmi sta občutek domačnosti v gostih ustvarila s starinskimi predmeti, s katerimi sta opremila gostilno. Ni trajalo dolgo, da je gostilna postala svojevrsten muzej starin.
Ko sva s fotografinjo potrkali na vrata gostilne, sta naju sprejela oblečena v meščanske obleke iz 18. stoletja. Sprehod po gostilni in lectarskem muzeju, ki sta bila ta dan za goste zaprta, naju je popeljal v neki čisto drug svet.
Ta stara Lectarja. Ko sem brskala po njihovih starih revijah, sem našla tudi izvod Jane izpred 17 let, v njej pa članek z naslovom Ta mlada Lectarja. Takrat sta Andrejaša novinarki zaupala, da si želita dočakati starost in da bi ju tako kot lastnika pred njima klicali ta stara Lectarja. Za 52-letnega Jožeta in 51-letno Lili ne moremo reči, da sta stara, a naziv si zagotovo že zaslužita. »In to po več merilih. Po eni strani zato, ker sta Angela in Slavko Mencinger, prejšnja lastnika Lectarja, že umrla in so naju zdaj domačini vzeli za svoja. Malce pa sva se tudi že postarala. (smeh) Imava štiri odrasle otroke in že šest vnukov. Dvojčici Nina in Karin sta stari 31 let, dvojčka Mojca in Miha pa 20. Onadva sta najina naslednika. Tu živita od rojstva in sta čisto prava Lectarja. In če sta ona dva zdaj ta mlada, sva midva potem ta stara.« (smeh)
Od papirničarja do gostinca. Jože je doma iz Hrastja pri Cerkljah. Ko je končal osnovno šolo, so mu doma rekli: »Joško, šel boš za papirničarja.« In tako se je pridružil očetu, bratu in večini sokrajanov, ki so si služili kruh v bližnji tovarni celuloze in papirja v Krškem. »Zraven pa sem igral v dveh ansamblih. Glasba je bila od nekdaj moja ljubezen.« Po nekaj letih službe se je odločil, da bi šel naprej študirat. Zaprosil je za štipendijo, a mu je niso dali. »Ko sem nekega jutra po nočnem šihtu stal na avtobusni postaji, sem opazil, da se vsi moji starejši sodelavci malce čudno obnašajo. Enemu je trzala rama, drugemu oko, tretjemu … Pa sem si rekel, Jože, tak boš ti čez 30 let.« Pustil je službo in se preselil v Ljubljano. Dve leti se je preživljal z glasbo. Z Igorjem Somrakom, akademskim slikarjem in lutkarjem, sta po šolah in vrtcih z glasbeno predstavo zabavala otroke, vmes je prodajal knjige in iskal stike z glasbeniki. »Ko je imel Tomaž Domicelj enkrat koncert v diskoteki Palma, sem ga prosil, ali lahko zaigram en komad na orglice. Malce nejevoljen, ker ga nadlegujem, je nazadnje pristal. Ko sem končal, ni mogel skriti presenečenja. Takrat sva postala prijatelja, večkrat sva tudi igrala skupaj.« In ko je ravno dobro kazalo, da bo Jože postal profesionalni glasbenik, so se neki konec tedna z Igorjem, Tomažem in Lujem Šproharjem vračali iz Vipavske doline. Fantje so bili lačni, pa je Domicelj predlagal, da se ustavijo na Vrhniki, v gostilni njegovega glasbenega kolega. »Postregla nam je ena mlada deklica. Ko sta z bratom prisedla k mizi, je med nama preskočila iskrica. Naslednji dan sem jo poklical in povabil na kavo.« Čeprav je Jože Lili obljubljal, da ji po poroki ne bo treba več delati v gostilni, se je dobesedno čez noč obrnilo drugače. »Nekega večera sem močno zbolela. Imela sem tako visoko vročino, da zjutraj nisem mogla vstati iz postelje. Prosila sem Jožeta, naj gre kelnarit namesto mene.« Jože je vzel list papirja in si skrbno zabeležil vse, kar mora vedeti sveži gostinec. Tako je padel noter, da je bil Lilijin brat, ko je prišel čez nekaj ur v službo, pošteno začuden, kako dobro se je njegov bodoči svak znašel. »Od njega sva potem za devet mesecev celo najela gostilno.«
