Sto ljudi na dan moleduje, roti – ne zase, za svoje otroke. Za hrano, oblačila, preživetje. Za plačilo elektrike, vode, komunale. Ker jim grozi deložacija. Ker so mamici novorojenčka zaradi dolgov odklopili elektriko! Ker si otroci želijo umreti. Vsi so zgroženi, tudi poslanci, zastopniki ljudstva. A ne dovolj, da bi kaj spremenili. Na zadnji skupni seji odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter odbora za finance in monetarno politiko je namreč Združena levica poslancem predstavila predlog odpisa dolgov, s katerim bi razbremenili najrevnejše prebivalce, državi pa tako ne bi naložili dodatnih izdatkov. Ni šlo skozi, proti so bili poslanci SMC in SDS.

Socialna katastrofa. Poglejmo številke: 291.000 državljanov živi pod pragom revščine – verjetno jih je še več; z lastnimi prihodki se težko preživlja dvaindvajset odstotkov ljudi; v gospodinjstvih z enim dohodkom je kar tri četrtine ljudi, ki ne morejo preživeti meseca; vsaka tretja enostarševska družina živi pod pragom revščine; v 21.000 gospodinjstvih sta brezposelna oba starša in kar triindevetdeset odstotkov teh gospodinjstev živi pod pragom revščine; na ena vrata ZPM potrka dnevno okoli sto ljudi, ki so v veliki stiski! Po podatkih Banke Slovenije so konec leta 2014 obveznosti gospodinjstev skupno znašale 11,8 milijarde evrov, od tega 10,3 milijarde posojil. Posledično je za vsaj osemintrideset odstotkov gospodinjstev v Sloveniji poravnanje tekočih življenjskih stroškov veliko breme. Seveda te suhoparne stavke preberemo velikokrat, se ob njih za hip zgrozimo in nanje pozabimo. Ne vemo pa, kako hudo mora biti, da otrok pove, da si želi umreti; v kakšni stiski je starš, ki za bolnega otroka ne more poskrbeti s hrano, kaj šele z zdravo; ali prezgodaj odrasla sestrica, ki se odpove hrani, da jo imajo mlajši sorojenci; in revni starši, ki imajo zaznamovane otroke. »Vsi ti ljudje imajo težave z osnovnim preživetjem: plačevanjem položnic za vodo, ogrevanje, elektriko, komunalo …« je bilo slišati res že ničkolikič. In poslanci so sočutno kimali in se strinjali. A bede, vseh teh življenje ogrožajočih stisk, statistika ne razkriva.

»Dokapitalizacija« ljudi, ne bank! Na seji odborov je zamisli o pomoči najrevnejšim sprva kazalo dobro: civilna družba  (ZDUS, Anita Ogulin, dr. Gabi Čačinovič, Breda Kutin iz ZPS …)  je utemeljevala razloge, dokazovala, rotila: Anita Ogulin je poslance vprašala, ali vedo, kakšen občutek je srečati otroka, ki reče, da bi najraje kar umrl; prostovoljci se vsakodnevno srečujejo s shiranimi dojenčki, ker njihove matere ne morejo dojiti, za umetno mleko pa nimajo; revščina vdira v šole – na to, da nekateri otroci nimajo niti za malico, so se ljudje očitno navadili; polovica naših upokojencev živi z manj kot petsto evri mesečno; samo lani je pod prag absolutne revščine zdrselo sedem tisoč otrok! In skrajni čas je, da »država, ki je z milijardami dokapitalizirala banke, dokapitalizira tudi ljudi in jim omogoči dostojno življenje, tako kot so to že storile Hrvaška, Islandija in Makedonija«.

Odpis za davčne odpustke. Islandska vlada je svojim državljanom odpisala nepremičninske dolgove ter spodbudila potrošnjo gospodinjstev, zagnala gospodarstvo in rast bruto domačega proizvoda. Makedonija je spremenila zakone in z novimi socialno najbolj ogroženim državljanom omogočila odpis dolgov za telefonijo, ogrevanje, televizijo, elektriko, celo prekoračitev limita na tekočih in kreditnih računih – banke so na to pristale! Naša soseda Hrvaška je šla še korak dlje, saj si je vzela čas in se dogovorila ter podpisala sporazum z občinami, državnimi podjetji, komunalnimi in telekomunikacijskimi podjetji za enkraten (to je predlagala tudi ZL) odpis dolga svojim najrevnejšim prebivalcem za davčne odpustke! Državna podjetja in občine torej nehajo terjati tiste, ki svojih položnic ne morejo več plačevati – v zameno za davčne odpustke. Hrvaško finančno ministrstvo je napovedalo odpis  dolgov približno petinsedemdeset tisoč najrevnejšim ljudem, ki imajo blokirane račune leto dni, država pa je sama naredila bazo najrevnejših, da ljudem ne bi bilo treba zbirati dokumentov za dokazovanje.

Naša država ostaja gluha. Rešitve torej so in tudi naši poslanci so bili na začetku naklonjeni predlogu. No, v drugem delu pa so se začeli šepetaje pogovarjati, si pisati lističe in zgodil se je nov premor, po njem je predlog padel v vodo. Pa bi bila rešitev dobra za vse, saj ne bi bilo poraženca: najrevnejši bi dobili pomoč, državi ne bi bilo treba dodajati proračunskega denarja za socialne zadeve, podjetjem ne bi bilo treba terjati in dobila bi odpustke, je prepričevala ZL. Ni pomagalo. Niso pomagale niti besede Matjaža Hanžka, ko je citiral italijanskega filozofa, češ da je naloga politike poiskati ekonomske ukrepe, ki bodo povečali srečo ljudi – ekonomija pač ni le sredstvo za »futranje« bank. Vlade so radodarno reševale banke in vse, ki so zakuhali krizo, za reševanje najrevnejših pa je neskončno ovir – in neokusno veliko sočustvovanja. A poslanci so bili odločeni, da zadoščajo zakoni in ukrepi, ki jih država že ima. Čeprav ti ne zadoščajo. In čeprav bi morala biti država v službi državljanov, tudi najrevnejših. Mnogi so to postali prav zaradi pogoltnosti kapitala. V ustavi zapisana socialna država je pozabljena.

Bogate je težko »nafutrati«! Poslanci so se seveda strinjali, da je skrajna revščina problem, o katerem se je treba pogovarjati – kar pa revnim tu in zdaj ne pomaga. S pobudo Združene levice so celo simpatizirali – a kaj ko simpatije niso dovolj. Ob glasovanju se je ponovno izkazalo, da ko je treba besede spremeniti v dejanja, večina glasuje proti. Kako zelo bi lahko pomagali, pa pove izkušnja Anite Ogulin: »Po letu dni podpore in plačevanja položnic finančno in duševno zlomljenim družinam so se ti ljudje zmogli ponovno soočiti s svojo situacijo in jo začeli reševati. V vseh primerih pomoči pri plačilu zapadlih obveznosti in sprotnih položnic za določen čas si je družina opomogla.  Zato smo hvaležni pobudi ZL za odpis dolgov ali moratorij na plačila s poroštvom države.«   
Zakaj potemtakem vlada ne pomaga revnim na ta več kot preverjeni način in po zgledu držav, ki problem dobro rešujejo brez birokratskih ovir in z veliko politične volje? Zakaj je treba vlagati v brezpilotna letala, se sprašujejo državljani,  zgroženi ob podatkih, kam vse gre denar davkoplačevalcev. Ali povedano s komentarjem enega izmed njih: »Ni težko nafutrati lačnih, težko je nafutrati bogate!« 

Odpis le, če sodna izterjava ne uspe. Javni holding Ljubljana je samo lani izdal 5491 opominov pred tožbo fizičnim osebam, ki od šest mesecev do enega leta niso poravnale položnic za komunalo, ogrevanje, vodo. V zadnji medijski objavi Javni holding Ljubljana sporoča, da predloga ZL ne morejo podpreti »kar tako«, da pa bi dolgove odpisali, če bi tako zahtevala zakonodaja (le zakaj se je hrvaška vlada v svoji državi lahko dogovorila z vsemi, ki jim revni dolgujejo denar?). Povedali so tudi, da je odpis terjatev zadnji ukrep, ki nastopi, če terjatve ni mogoče več sodno izterjati. »Nezmožnost izterjave je treba dokazati. V tem primeru smo upravičeni do povračila DDV.«

ZL: Pridobili bi vsi! »V ZL smo predlagali, da bi se vlada dogovorila s komunalnimi, energetskimi, telekomunikacijskimi podjetji ter občinami, da tiste, ki že več mesecev zamujajo s plačilom položnic, nehajo terjati v zameno za davčne odpustke. S tem bi pridobili vsi. Podjetja  bi nehala zapravljati denar za terjatve, ki jih ljudje ne morejo plačati, in dobila davčne odpustke. Država bi brez proračunskih izdatkov rešila velik socialni problem. Najšibkejši pa bi končno dobili vsaj nekoliko prostora za dihanje in možnost za nov začetek. Poslanci vladajoče koalicije in desnica na žalost predloga niso podprli, deloma sta ga podprla le Desus in SD. Očitno vlada in koalicija menita, da revščina ljudi v Sloveniji vendarle ni problem, ki bi si zaslužil vsaj delovno skupino, ki bi se z njim ukvarjala.«

Anita Ogulin: Sprenevedanje poslancev. »Priznam, da mi je po seji zmanjkalo besed. Usmerjanje pozornosti od revnih družin in drugih ranljivih skupin, ki ne morejo preživeti in jim je prihodnost dobesedno onemogočena zaradi dolgov, na zakonodajo in predpise je čisto sprenevedanje. Če bi bilo vse to, kar smo slišali, res, bi se morala stopnja revščine silno zmanjševati ali pa ji sploh ne bi bili priča. Zavedam se, da poslanci ne zmorejo razumeti revščine, ker se v njej niso nikoli znašli. Zagotovo ne tudi njihovi bližnji. Smo pa volivci verjeli, da se bodo angažirali pri odpravi težav državljanov. Če izračunam vse z davkoplačevalskim  denarjem plačane ure poslancev zgolj te seje, bi bilo s tem denarjem poplačanih veliko položnic družinam, ki jim institucije države z izvršbami in rubeži odvzemajo dostojanstvo in kradejo še tisti skrajni kanček upanja v vsaj  malce znosnejši jutri.«

Matjaž Hanžek, poslanec ZL: Revni niso sodelovali v finančnih orgijah! »Z zavrnitvijo življenjske pomoči najbolj potrebnim so me poslanci neskončno razočarali, še posebno Stranka Mira Cerarja. Pa ne le zato, ker so glasovali proti za vlado simbolični, za ljudi v stiski pa življenjsko potrebni pomoči, še bolj šokiran sem bil zaradi njihove razlage: Slovenija naj bi imela 30-milijardno zadolžitev, porabimo pa baje 10  odstotkov več, kot ustvarimo! In zato je treba varčevati! Kdo naj varčuje, se niso vprašali! Tisti, ki so v dveh desetletjih in pol v davčne oaze prenesli 70 milijard evrov?! Tisti, ki so uničevali tovarne ter delavce spravljali ob zaposlitev in otroke ob kruh?! Tisti, ki se še sedaj postavljajo, da mora firma skrbeti le za dobiček, za socialo naj skrbi Karitas, za zaposlitev pa zavod?! Tisti, ki so si s korupcijo na račun zdravja ljudi prigrabili desetine milijonov?! Ti vsekakor ne, bi po sklepanju večine poslancev lahko zaključil. Varčevati je treba na račun revnih, ki niso imeli v finančnih orgijah nobene vloge! Ti so najboljši 'material' za izžemanje, saj se njihov glas ne sliši, nimajo niti ekonomske niti politične moči, največkrat pa tudi ne znanja, da bi se lahko uspešno uprli. Popolno pomanjkanje empatije in občutka za sočloveka ne premakne niti zahteva sveta Evrope, ki pravi, da krize ne smemo reševati na plečih ranljivih skupin. Oblast želi izpolniti le mednarodne zahteve brezvestnih 'finančnih trgov', ne pa mednarodne zahteve po odgovorni politiki, ki bo imela pred očmi tudi stradajoče. Kaže, da večina izvoljenih predstavnikov ljudstva v parlamentu živi v vzporednem svetu, ki ne pozna revščine in trpljenja. Za začetek bi si morali službeno ogledati film Vinka Möderndorferja Inferno. Morda bi se komu razširilo obzorje.«

Dr. Gabi Čačinovič: Dokapitalizirajmo ljudi! »Obrazložitev vladne stranke, ki ni mogla podpreti niti predloga, da bi se ljudem v začaranem krogu dolgov za elektriko, plin odpisali ali delno odpisali dolgovi,  s čimer bi jim omogočili premor in začetek novega življenja, je nesprejemljiva in ponižujoča. Pravijo, da imamo vrsto drugih ukrepov, zakonskih možnosti, že izdelanih poti. Dobro je, da so, sicer bi bilo še mnogo slabše, a ne zadostujejo, to dobro vemo. Predlagan sklep bi konkretno in hitro olajšal življenje, prekinil obup. A prav slabo mi je postalo od jeze in ogorčenosti, ko so revnim ljudem in nam, ki smo govorili zanje, vrgli končni argument v obraz, ponižujočo klofuto: država ima vendar v proračunu tridesetmilijardno luknjo, ne moremo trošiti več, kot ustvarimo!  Da bi razumela sporočilo, sem si pomagala z Grčijo: tako pač je, moramo odpustiti čistilke. A res moramo? Ne bomo, ne smemo!«

Švicarski frank: Združena levica je v razpravo dala še predlog za začetek iskanja kompromisne rešitve v zvezi s švicarskim frankom. »Marsikdo je prepričan, da so kreditojemalci v švicarskih frankih sami tvegali, a problem današnjega finančnega sistema je, da netveganih kreditov sploh ni. Banke tako rekoč vse tveganje – kljub oderuškim obrestim – prenesejo na kreditojemalce, ne glede na to, v kateri valuti se najema kredit. Na Madžarskem so dosegli, da morajo banke pretežni del tveganja prevzeti nase. Taka bi morala biti tudi trajna rešitev za vse vrste kreditov, saj so ne nazadnje obresti tiste, ki jih plačamo banki v zameno, da ona prevzame tveganje. Kdor je leta 2007 vzel 100.000 evrov kredita v frankih za 20 let, je banki za to plačal 45.000 evrov obresti, kot premijo za tveganje (skupaj torej 145.000 evrov). Pa je za to dobil kakšno zavarovanje? Nikakršnega.«