Njegova zbirka kratkih zgodb Dvoživke umirajo dvakrat je čustveno bogata in hkrati filigransko prepletena minimalistična proza, polna nepričakovanih preobratov. V njej se kaže Kneževićeva življenjska izkušnja. Tudi sam je namreč »dvoživka« – priseljenec, ki se nikjer (več) ne počuti doma. Leta 1995 se je iz Vojvodine preselil v Slovenijo. Je kulturolog, ki se je nekaj časa preživljal kot gradbeni delavec, danes pa dela kot varnostnik v velikem nakupovalnem središču v Ljubljani. In je pisatelj. Ponosen, da mu je nagrado dodelila stroka.
Od zidanja do pisanja. Edina možnost, da se redno zaposli, je bilo delo, ki ga je takrat lahko dobil vsak – v gradbeništvu, to je bilo v razcvetu. Seveda je moral začeti na najnižji točki. Njegovo glavno orodje sta bila kramp in lopata. Po nekaj mesecih je, kot pravi v šali, »napredoval«, tako da so mu zaupali puljenje starih žebljev. Pozneje se je prebil do pnevmatskega kladiva in na koncu opravil še zidarski tečaj. V tistih časih je doživel marsikaj, hkrati pa je naporno delo pustilo posledice na njegovi hrbtenici. Temeljito se je nagledal kapitalističnega izkoriščanja gradbenih delavcev, njihovega življenja na robu revščine in spremljal številne žalostne usode. Tako se tudi v njegovih čustveno najmočnejših zgodbah pojavljajo prav »junaki« tega sveta, priseljenci z območij nekdanje Jugoslavije, ljudje v precepu, ki niso vpeti v noben prostor – obremenjeni s težo preteklosti in nostalgije na eni strani ter neuresničeno željo po boljšem življenju na drugi. Dvoživke, ki živijo in umirajo dvakrat. Grenke in trpke teme, intimne drame je znal Zoran Knežević napisati tako, da je v obliki zelo kratkih, lahko bi rekli minimalističnih zgodb stopnjeval dogajanje in čustvovanje ter tako dobro pripeljal do nepričakovanih preobratov, da je navdušil strokovno žirijo. Ta je njegovo zbirko trinajstih zgodb razglasila za najboljši slovenski literarni prvenec leta 2014.
Diplomiral na fakulteti, ki jo je gradil. Zoran Knežević se ne zna in tudi noče hvaliti. Prizna pa, da je ponosen, da mu je to nagrado dodelila stroka. Čeprav je pravo presenečenje na slovenskem literarnem prizorišču, je treba vedeti, da je bil že prej opažen in tudi nagrajen – na literarnem natečaju Radia Slovenija in kar dvakrat na Proznih mnogobojih festivala Fabula.
Za sabo ima nadvse zanimivo življenjsko izkušnjo, a tako kot to počne v svojih zgodbah, tudi v resničnem življenju težke teme nadgradi s humorjem. »Kaj kmalu sem spoznal, da si ne želim samo preživeti, ampak da moram in si želim študirati. Ko sem s kolegi gradbenimi delavci gradil poslopje fakultete za družbene vede, še nisem vedel, da bom nekega dne tukaj študiral. Najprej sem vpisal gradbeništvo, a sem si premislil, saj sem se zavedal, da ne bi mogel nikoli delati kot vodja na gradbišču, saj moraš biti za to delo neusmiljen izkoriščevalec. To je, kot da bi imel v roki koso in tolkel po ljudeh, ne da bi se te dotikale njihove usode. Naslednje leto sem na fakulteti za družbene vede v Ljubljani vpisal študij kulturologije. Takrat sem bil star 43 let. Na prvih predavanjih sem gledal stene, ki sem jih sam betoniral, in bil po svoje ponosen, da sem sposoben početi oboje. Točno tista stena v predavalnici je bila 'moja',« z zadovoljnim nasmehom na obrazu pripoveduje Zoran. Izredni študij si je plačal sam, denar je zaslužil s fizičnim delom. Študij ga je stal 9000 evrov.
