Lani so pod vodstvom neustrašne Nine Žgur ustanovile društvo Jeklene magnolije. Želijo si priboriti svoje pravice v avtoprevozništvu in poskrbeti, da bi končno za vedno potonil v pozabo mit o nesposobni »babi za volanom«. Glavni cilj društva sta boljša obveščenost in pogostejše medsebojno druženje. Aprila bodo organizirale že drugo veselo srečanje: tekmovanje v vleki tovornjaka, mini sejem ter veliko glasbe ter plesa.
Naj kar takoj povem, da gre za pogumne, sposobne in močne ženske, ki so prijele za volan, ker je bila to priložnost, da zaslužijo in tako vzdržujejo svoje družine. Večina od mojih sogovornic je mater samohranilk, ki svoje delo opravljajo po svojih najboljših močeh.
Jeklene voznice, nežne matere
Ana Gogala (31) že trinajst let vozi tovornjak za čiščenje greznic in kanalizacije. Je ženska, ki takoj pritegne pogled z raznobarvnimi prameni v svoji kratki pričeski. Vesela in zgovorna nam je povedala, da se ji to delo nikoli ni prav nič upiralo, saj gre za družinsko podjetje in tradicijo. »Že dolgo mi drek nič več ne smrdi. Bolj me moti, če mi, ko se kam pripeljem, osupli rečejo: 'Meni pa že ne bo baba praznila greznice!' Takrat sedem v tovornjak in malo počakam. Ko se ustrašijo, da jim bo zalilo hišo, pozabijo na zaničljive pripombe.«
Nina Merzdovnik (19), ki je po poklicu hortikulturna tehnica, že drugo leto vozi tovornjak, s katerim dostavlja blago v trgovine Tuš po Sloveniji, občasno pa tudi na Hrvaško. Od nekdaj si je želela voziti tovornjak. Ne zmeni se za fante, ki jo v tem poklicu vidijo kot posebno atrakcijo ali pa se iz nje norčujejo. Kadar gre v kakšno pisarno po dokumente, pogosto sliši: »Kaj, a šoferju se pa ni dalo do nas? So kar vas poslali?« Ko jim pove, da je sama pripeljala tovornjak, je skorajda brez izjeme deležna nejevernih pogledov.
Nina Lokar (40) je poklicna voznica. Slaba tri leta je vozila tovornjak na mednarodni špediciji, zadnja leta pa vozi avtobus na mednarodnih progah. Je mamica dveh najstnikov in že desetletje samohranilka, tako da bi si želela vsaj zdaj biti nekoliko več doma. Hvaležna je mami, brez katere zagotovo ne bi mogla opravljati poklica, ki ji je po drugi strani zelo pri srcu – tudi zaradi potovanj po Evropi. Od nekdaj je bila njena velika želja, da bi videla čim več sveta.
V visokih petah
Irenka Štefančič (60) je že od osemnajstega leta zapisana cesti. Pred časom je bila tudi inštruktorica vožnje. Ker je ostala sama z dvema hčerkama, je presedlala za volan mestnega avtobusa v Ljubljani in ugotovila, da je to njena sanjska služba. »Nikoli si ne bi želela delati česa drugega. Kar verjeti ne morem, kako se nekateri ljudje začudijo, ko me vidijo za volanom avtobusa.« Čeprav je že izpolnila pogoje za upokojitev, bi rada čim dlje delala.
