Ker je kljub prepovedi hodil okoli hiše, glasno kričal in ji grozil, je ponovno poklicala policijo. Policisti so prišli k hiši in z njenim možem odšli na kavo. Ko so se vrnili, so jo začeli žaliti. Očitali so ji, da prijavlja lažne kršitve in da je vinjena. Njihovo obnašanje je bilo skrajno neprimerno za može postave. Preden so odšli, so ji napisali še plačilni nalog zaradi lažne naznanitve prekrška. »To je le ena od zgodb, zaradi katerih ženske izgubljajo zaupanje v institucije, ki bi jih morale zaščiti,« pravi Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.
V anonimnih zgodbah vaših uporabnic gre večinoma za neprimeren odnos nekaterih policistov.
Ne, pravzaprav bi rada poudarila, da policija ni najbolj sporna. Sicer pa je vedenje policistov zelo odvisno od navodil, ki jih dobijo od svojega komandirja. Druga stvar je toleranca do slabo opravljenega dela na policijski postaji.
Kaj svetujete, če se policisti neprimerno obnašajo?
Kadar se žrtvam zgodi, da se policisti do njih neprimerno obnašajo ali slabo opravijo svoje delo, naj se obrnejo na eno od nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z nasiljem. Če se obrnejo na naše društvo, jim pomagamo, da se pritožijo na ustrezne instance.
Pa se te odzovejo?
Na policiji, po mojih izkušnjah, odreagirajo takoj.
Kaj sledi? Ženska vendarle še vedno živi v istem kraju, kjer dela policist, nad katerim se je pritožila.
Ko se je pritožila ena od naših uporabnic, ki živi v manjšem kraju, jo je poklical komandir in se ji opravičil. Naslednjič, ko jih je spet poklicala, je prišel prav tisti policist, nad katerim se je pritožila, a se je do nje obnašal zelo profesionalno.
Pogosto se tudi dogaja, da žrtve nasilje najprej prijavijo, potem pa se ustrašijo in prijavo umaknejo.
Po naših izkušnjah traja zelo zelo dolgo, da se žrtev odloči za pomoč. Takrat že čuti posledice nasilja, navadno sta to strah, občutek krivde in nemoči. Zato bi ljudje, ki delajo v različnih institucijah, morali razumeti, da žrtev velikokrat ni sposobna sodelovati, kot si oni želijo. Večkrat se zgodi, da žrtev pokliče na policijo in želi pomoč samo v trenutni situaciji. Upa namreč, da bo že ena taka intervencija ustavila storilca. Kar se seveda ne zgodi. Pogosto tudi ne želijo pričati ali pa se celo obnašajo neprimerno do policije. Zato se moramo vsi v različnih institucijah zavedati, da nam bo žrtev zaupala le, ko bo imela občutek, da smo jo vzeli resno. Vedeti morate, da žrtev, preden vplete institucije, poskusi že vse drugo. Prav tako skrbno kot storilec varuje skrivnost o nasilju. Skriti ga želi pred sosedi, znanci, včasih tudi pred ožjimi družinskimi člani.
Pogosto je prvi kontakt v zvezi z nasiljem klic na 113. Kako se odzove policija, ko nekdo pokliče in prijavi nasilje?
Ko pride policija na kraj dogajanja, najprej loči storilca in žrtev, potem se z vsakim posebej pogovori. Odločijo se, ali bodo vse skupaj obravnavali kot prekršek ali kot kaznivo dejanje. Kako se odločijo, je odvisno od tega, kar jim povesta žrtev in storilec, ali omenjata zgodovino nasilja, kaj še opazijo … In tu pogosto nastane problem. Žrtve so v šoku in pogosto težko jasno opišejo, kaj se je pravkar zgodilo in kaj se je dogajalo v vsem obdobju, odkar doživljajo nasilje. Nasilje je namreč nekaj, kar se trudijo pozabiti.
