Zaradi njene široko kritične drže, opozarjanja na narodno pomembnost sprave, škodljive posledice neoliberalizma, na nujnost strateškega načrta razvoja države in stalnega boja za boljše življenje nas vseh, je bila in je še mnogim trn v peti. Toda Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja, ki je doktorirala iz sociologije religije, bila poslanka od leta 1990 do 1992 in je samostojna raziskovalka, ne želi molčati. Še vedno aktivno opozarja na nujnost sprave, kajti manipuliranje z njo prinaša posledice za vse nas; še opozarja na nujnost zavedanja poti in stranpoti naše države, ki jo od prve Demosove vlade (»Delala je tudi napake!«) preko Drnovškove (»Takrat se je začela privatizacija!«) in vseh naslednjih duši umiranje na obroke. A upanje v Spomenki, kljub težkim časom, ne umre. »Ne verjamem, da bo slovenstva konec!«
Zgodilo se je to, da so travme ljudi, ki so pod komunizmom vendarle veliko prestali – in to je treba priznati –, prišle na dan takrat, ko ni bilo več nevarno govoriti. Prej so ti prizadeti ljudje požirali solze navznoter. Ko je obujanje spominov prišlo na dan, niti ni bilo tako sovražno, potem pa čedalje bolj, ker je del politike začel manipulirati s temi travmami in jih še poglabljati – in si tako pridobivati volilne glasove. Njihov govor je postajal čedalje bolj sovražen, žargon, ki ga uporabljajo danes, v prejšnjem sistemu preprosto ni obstajal.
Zgodilo se je tudi to, da se je NOB začel zanikati, pribijati na križ, in tudi to je velika manipulacija.
Ja, gre za to, da ne znajo ali nočejo razločevati med revolucijo in NOB. Če analiziramo, kaj se je dogajalo in kakšen je bil rezultat, vemo, da je bil NOB pozitiven, saj smo bili na strani zaveznikov. Samo zato Italijani po vojni niso uspeli zadržati rapalske meje; Primorska je naša. NOB nam je dal možnost, da smo se po vojni vendarle usposobili ekonomsko, kulturno in politično za to, da smo se lahko leta 1991 osamosvojili. Tudi na desnici enačijo komunizem in NOB – zato da lahko zanikajo tudi NOB, ker če je bila v letih 1941–1945 samo revolucija, naj bi bila kolaboracija z okupatorji upravičena…
Kulturno revolucijo goji Cerkev od leta 1848 – zavestno in če, zakaj?
Vsekakor zavestno: Katoliška cerkev si je sredi 19. stoletja toliko opomogla od francoske revolucije, da je hotela pridobiti nazaj svojo politično in ekonomsko moč – to je bila politika vseh papežev. Tudi na Slovenskem, z Mahničem, kajti on je postavil geslo Kdor ni z nami, je proti nam! Potem je prišel še boljševizem z »razrednim sovraštvom in »razrednim sovražnikom« ter enakim bojnim geslom – no, in leta 1941 je eskaliralo na obeh straneh!
V resnici torej ne gre za boj med levo in desno opcijo, temveč za moč, denar, prevlado, vse drugo je zamegljevanje. To Slovenci doživljamo tudi zdaj.
Nietzsche je napovedal stopetdesetletno obdobje volje za moč! In tu smo zdaj! So pa notranje razlike: če zdaj pride na oblast desnica, počisti vse, najprej začne z avtoritarnostjo, nato pa je vedno bolj totalitarna. Levica je »mehkejša« in tega ne počne tako brezobzirno, ampak kapilarno. Oboji pa so – bolj ali manj – pripravljeni prodati Slovenijo – vso! Saj gre samo za moč in za denar, to velja tako za naše kot za planetarne razmere. Funkcionarji kapitala svojo človečnost preprosto »preslišijo«, kakor da res nimajo vesti. Vendar se v naši biti nekaj spreminja, čedalje bolj se širi zavest o medsebojni usodni povezanosti, soodgovornosti do sebe in sveta, do našega planeta, širi in poglablja se zavest o tem, kako čudežno je življenje, narava, vse to, kar nam je dano … Težko rečem, ali se odgovorni ljudje, ki vodijo Slovenijo in svet, zavedajo te dimenzije našega bitja, lahko pa rečem, da je njihovo poklicno ravnanje v logiki kapitala, ki je zajela že ves planet. Ne vem, kako se izmakniti temu. Upam pa, da se bodo nekega dne vendarle odprla človeška srca!
Kako vidite stalne škandale, tudi zadnji, enormni zaslužki na fakultetah, sporoča, da je tako verjetno še na številnih področjih, tu so svetovalne pogodbe z velikimi zneski …
Zelo verjetno je tako tudi na drugih področjih, molčijo pa o tem zato, ker je večina vpeta v isti voz. Zelo težko poslušam in berem o teh zadevah, a menim, da so vsi ti škandali vendarle pozitivni, ker lahko pričakujemo, da se bo ta »navada« iz strahu pred javnostjo prekinila in regulirala tudi pravno. Dobro je, da se stvari odpirajo! Tudi nekateri zdravniki so formalno dežurni, delajo pa specializanti. Ne vem, kako to spremeniti. Z javno besedo, brez strahu opozarjati na nepravilnosti!
