Za mnoge je čudež, da se je zakon sploh obdržal; kdor pa ju pozna, ve, kako globoko sta povezana. Moža je vseskozi podpirala, saj se je zavedala njegovega izjemnega talenta in pomena Avsenikove glasbe.
Sprva, ko še ni bilo mogoče telefonirati »kar tako«, sta si veliko pisala. Njena pisma so romala vedno na drug naslov; včasih so imeli tudi tri koncerte na dan na različnih prizoriščih. Sprva so nastopali več kot tristo dni na leto, kasneje so podpisali pogodbo za 200 koncertov letno – vendar za dobo 30 let! »Moja žena bi lahko vse to ustavila. Potem verjetno tudi naše glasbe ne bi bilo več.« Brigita Avsenik doda, da je občudovala in spoštovala možev talent, zato ji ni prišlo na misel, da bi ga ovirala pri tem njegovem poslanstvu. Čeprav ji je bilo velikokrat tudi zelo težko. Česa takega ni zmožna prav vsaka žena – mož po svetu v luči slave, ona pa sama z otroki … Kako je zmogla, jo vprašam. »Nikoli nisem bila ljubosumna.« Tako mirno to lahko izreče le človek, ki je popolnoma prepričan o moči velike ljubezni in globoke povezanosti. »Tudi njemu ni bilo lahko – zelo nas je pogrešal. Poleg tega so bile turneje fizično in psihično naporne. Čeprav je bil utrujen, včasih potrt, je moral na odru to odmisliti. Moral pa je tudi komponirati, saj je publika pričakovala vedno nove uspešnice.«
Z bratom Vilkom sta ustvarila več kot tisoč skladb, v mnogih je prisotna misel na Brigito in dom … »Najprej se mora poroditi ideja, potem je lažje napisati melodijo. Motive in melodije sem v mislih preigraval tudi med potjo, saj sicer nisem imel časa.«
Takoj sta vedela, da sta za skupaj. Njen oče je bil iz okolice Kamnika, mama izhaja iz Dolenjske, iz Trebelnega. Oče je imel pred tem modno krojaštvo z nekaj zaposlenimi in trgovino z oblačili, na Gorenjskem pa sta starša odprla gostilno. Brigita, ki je hodila v srednjo šolo v Ljubljani (igrala pa je tudi klavir), je bodočega moža prvič videla leta 1951, ko so šli s šolo v Planico: »Ne vem, zakaj se mi je v spomin vtisnil stavek, ki mi še sedaj zveni v ušesih: 'Zdaj bo pa nastopil nadarjeni skakalec Slavko Avsenik.' Seveda ga takrat še nisem poznala.« Spoznala ga je naslednje leto, ko je med počitnicami pomagala v domači gostilni. Da imajo tam gori eno luštno kelnarco, se je med fanti hitro razvedelo in z družbo je tja zašel tudi Slavko. Bila je ljubezen na prvi pogled in čez dobrega pol leta sta se že poročila. Brigita je imela rada glasbo in nadvse rada je plesala, ker pa je mož v glavnem igral, sta zaplesala bolj redko.
In kako jo je sprejela tašča, ki je vodila gostilno Pri Jožovcu? »Imela sem čudovito taščo, brez nje bi mi bilo zelo težko. Bila je razumevajoča, široka … Nekaj časa sem dan za dnem z njo delala v kuhinji in to naju je še bolj povezalo, kasneje pa sem se tega enoličnega dela naveličala in začela svojo dejavnost. Tudi to je sprejela z razumevanjem in me podprla. Bila je res čudovita oseba!« Gospa Brigita je podedovala očetov talent za risanje in oblikovanje, zato se je tudi ona lotila konfekcije in bila pri tem tudi poslovno zelo uspešna.
Nič jima ni bilo prizaneseno. Njuni začetki so bili težki. Kar trinajstkrat sta se selila in sprva živela v zelo skromnih razmerah, kasneje pa sta bila veliko časa ločena. »V enem od žalostnih razpoloženj mi je prišlo na misel besedilo za pesem Veter nosi pesem mojo.« Slavko pa je tam daleč že napisal melodijo zanjo.
Njuni otroci niso hodili v vrtec, imela jih je stalno pri sebi. Vsak dan je kuhala; včasih, ko so se vaje podaljšale, je skuhala tudi za kakšnega člana ansambla. Da je zmogla tudi delo za Avsenike, je pogosto vstajala tudi ob štirih zjutraj. Danes, ko imajo vsi njuni otroci svoje družine, je ponosna na lepe odnose, ki vladajo v sorodstvu, saj je vedno delovala tako, da se nesoglasja niti niso mogla razviti.
Najstarejši sin ima ime po očetu, tako kot on je tudi Slavko ml. skladatelj. V Gradcu je študiral jazz in klavir, v ZDA pa končal še študij filmske glasbe. Kot avtor in producent deluje na vseh področjih glasbe; je tudi avtor številnih otroških pesmic.
