Tako lahko o novem valu slovenskih odhodov k naši severni sosedi govorimo z začetkom gospodarske krize leta 2008. Tisto leto so statistiki zabeležili 742 selivcev, leta 2013 pa že kar 2520. Koroška je pri Slovencih tretja najbolj priljubljena avstrijska regija in ena izmed tamkajšnjih občin privablja prebivalce tudi z ugodnimi zemljišči za gradnjo hiš. Slovenci, za katere je lastna hiša še vedno ideal, se zato v velikem številu selijo v Pliberk – pred dvema letoma je bilo takih kar 40. Vsem našim sogovornikom, ki so si tam zgradili hišo, je skupno to, da se v Avstrijo niso odselili zaradi boljše službe, temveč zaradi boljše in ugodnejše parcele.
Dejstvo je, da se predvsem mlajši izobraženci iz koroških občin v Avstriji izseljujejo – in da bi občine ustavile trend upadanja svojega prebivalstva, so se lotile problema zelo ambiciozno ter začele ponujati izjemno dostopne in urejene parcele. »Občina na tak način mnogo pridobi: dobi prebivalstvo, ki ga ni treba izobraževati, in delovno silo, ki lahko takoj vstopi na trg. Ob tem se dogaja zanimiv, dokaj nov pojav: bivati v Avstriji in delati v Sloveniji,« razlaga Zupančič.
Da so ugodne parcele za gradnjo hiš uspešna vaba predvsem za Slovence, je jasno, saj je Slovenija po gradbeni aktivnosti v samem evropskem vrhu. Radi torej gradimo hiše – to so naše najvišje sanje, v tem smo zagotovo nekaj posebnega, zatorej ni čudno, da nas dobra parcela lahko zvabi čez mejo.
Gradnja hiše je dražja. Tudi za naša sogovornika, ki sta se z družino v Pliberk oziroma v Ebersdorf/Drvešo vas preselila pred dvema letoma, potem ko so si na dobrih tisoč kvadratnih metrih zgradili sodobno hišo, je bila lepa parcela ključen motiv za preselitev. »Zelo dolgo sva iskala parcelo za gradnjo hiše v Sloveniji, ampak so bila vsa zemljišča glede na ponujeno predraga oziroma ni bilo nobene parcele s sončno lego. Želela sva si tudi enokapnico ali ravno streho, pa je na Koroškem ni bilo mogoče zgraditi. Službo sva oba imela v Sloveniji, tako da to ni bil razlog za selitev. Če bi našla podobno parcelo v okolici Slovenj Gradca, bi zagotovo ostala v Sloveniji.« Vendar je cena za 1000 kvadratnih metrov veliko parcelo v Slovenj Gradcu in okolici okoli 60.000 evrov, v Pliberku čez mejo pa je takrat stala približno 28.000 evrov. Nove parcele v tem naselju stanejo sedaj že od 32.000 evrov naprej. Povpraševanje pa ne pojenjuje – ne samo Korošci, tudi Gorenjci se zanimajo zanje.
Sogovornika za zdaj odločitve za selitev v Avstrijo ne obžalujeta. Ljubitelja narave, hribov in smučanja sta še posebej navdušena, da se jim iz hiše odpira fantastičen pogled na Peco in druge vrhove, do družin prijazno smučišče pa je oddaljeno slabih deset minut vožnje. Treba je tudi povedati, da so od domačega (slovenskega) kraja zdaj oddaljeni komaj 15 minut vožnje in torej silne spremembe ne čutijo. Medtem ko je sogovornikova žena našla novo zaposlitev, primerno svoji visoki izobrazbi, v avstrijskem podjetju, se on na delo vozi v Slovenijo. In vsako jutro gre proti toku reke dnevnih migracij – kar precej Korošcev se vozi na delo v bližnjo tovarno Mahle v Šmihelu pri Pliberku.
Glede birokracije se jima zdi Avstrija učinkovita država, kar je občutna sprememba v primerjavi s Slovenijo. »Vse se uredi hitro in ne komplicirajo po nepotrebnem.« Po drugi strani pa brez olepševanja povesta, da je parcela res ugodnejša kot pri nas, vendar je gradnja hiše v Avstriji dražja, tako da je končni seštevek stroškov v prid gradnji v Sloveniji. »Če hočeš, da ti hišo gradijo slovenski delavci iz slovenskega podjetja, morajo pridobiti soglasje za delo v tujini, tudi delavce morajo plačati po enako visokih postavkah, kot so plačani avstrijski delavci, zato iz lastnih izkušenj povem, da se slovenska podjetja za delo tukaj ne tepejo.«
