Partizan, pravnik, soavtor 57. številke Nove revije, soustanovitelj Demosa, predsednik prve večstrankarske skupščine RS, poslanec v DZ in predvsem moder mož je na izdajo svoje nove knjige Prelom, do katerega ni prišlo, čakal štirinajst mesecev. In jo dočakal luciden, razočaran nad potmi naše države, a s srcem, ki bije za Slovenijo. Skorajda neverjetno se zdi, da pri dvaindevetdesetih letih premore voljo za poglobljeno analizo stanja, torej vzrokov in posledic, in postavljanje prepotrebnih vprašanj. France Bučar opozarja, da je Slovenija v bolezenskem stanju, da je pri nas nasprotovanje nasprotniku enako kot boj za zmago, da se s sodobnim kapitalizmom vračamo v totalitarizem, da je potrošništvo – in ne kultura, katere delo je to – spremenilo narodov značaj. In da je družba razpadla do te mere, da ne more več doseči skupnega imenovalca svojih interesov. »Smo v krizi od glave do pete, potreben je nov pogled, potrebna je zavest, spremeniti je treba narodni značaj!«
Knjiga ni zaključen pogled o naših problemih, ampak bolj izbor odprtih problemov od A do Ž. Česarkoli se lotite, zadenete na praznino ali prostor, ki je zaseden s komaj sprejemljivo vsebino – če rečem milo. Seveda sem razočaran, drugače sem si predstavljal, kajti nihče ni pričakoval, da se bodo stvari razvile tako, kot so se. Od leta 1941, ko sem se odločil za OF, pa do danes se dogaja skoraj nepretrgana veriga samih razočaranj.
Je v človeški naturi, da ne znamo delati v skupno dobro?
Ne bi rekel, čeprav nekaj je na tem. Nikoli nismo živeli v državi, da bi lahko rekli, to je del našega vrednostnega sveta, moralni kapital, od katerega lahko živimo. Nasprotno, živeli smo proti državi in s to mentalno dediščino smo prišli v lastno, kjer se še naprej obnašamo tako, kot smo se pod tujimi gospodarji.
Ste soustanovitelj Demosa, bili ste predsednik skupščine. Bi se dalo z odločnimi reakcijami kaj spremeniti?
To je zelo težko vprašanje, ker, kot pravite, bi bili morali kaj narediti, pa nismo. Ali smo bili sposobni to narediti? Še danes trdim, da sta nas formirali zgodovina in naša preteklost, mi pa duhovno nismo bili pripravljeni za osamosvojitev. Na veliko govorijo, kako smo se odločili – nič se nismo odločili, nas je tako rekoč kar potegnil plaz. Na veliko smo se ukvarjali z vprašanjem, kako se izmotati iz močvirja, v katerem smo bili pred letom 1980. V Sloveniji in v Srbiji smo si bili edini, da tako ne gre več! Kako torej naprej? Dva odgovora sta bila, srbski, centralističen, ki je želel Jugoslavijo z močnim vodstvom, slovenski pa, da je treba dobiti nov model. Treba je povedati: mi nismo bili proti Jugoslaviji a priori in tudi nismo bili a priori za osamosvojitev, samo rekli smo, da takšna Jugoslavija ni sposobna življenja. Živeli smo v prepričanju, da smo opravili s temi stvarmi, če odpravimo komunizem. Z osamosvojitvijo smo na novo vzpostavili državo po svoji strukturi, nismo pa ustvarili nove države v naši zavesti.
Razložite, prosim.
Gre za širši problem: kako ustvariti neko širšo skupnost, ne da bi del prebivalstva podredil volji sorazmerno ozke elite. To je bil tudi partijski koncept vodilnega razreda, torej mi moramo voditi to državo, ker ljudje tega sami niso sposobni. Mi smo molče prevzeli to partijsko geslo.
Kdaj ste se vi osebno zavedeli tega v samostojni Sloveniji?
Jaz sem bolj slab primerek, ker sem zelo hitro prišel v konflikt s to partijsko državo. Pa ne, da sem bil modrec z novimi pogledi, enostavno sem analiziral stvari. Rekel sem, pozitivno se obnašajmo, a to pomeni, da si tudi kritičen. Čim sem se tega lotil, je bilo konec. Vladajoča struktura, elita samostojne Slovenije, ni imela niti rahle predstave, kako državo urediti, še vedno se je videl partijski vzorec, model, po katerem še danes živimo.
Model, proti kateremu so se ministri in predsednik prve vlade želeli boriti, se je sfižil v … isto stvar? Govoriva o samostojni Sloveniji, seveda.
Nič se ni sfižil, zgnil je! Zaradi ljudi, zaradi vodstvene elite, ki ni imela niti rahle predstave o tem, kaj so resnični družbeni problemi in kaj je potrebno za njihovo reševanje. Nas je tako rekoč odplavilo v samostojnost, ne da bi jo načrtovali. Znašli smo se v položaju, ko drugega izhoda ni bilo – s Srbi pač nismo našli skupnega jezika. Ta isti problem, ponavljam in poudarjam, isti problem je nerešen do današnjega dne. Slovenija nima koncepta in predstave, kje je njeno mesto in kaj je njena funkcija v Evropi – tega koncepta nismo imeli niti v Jugoslaviji. S koncepti, ki jih imamo, enostavno ne spadamo v Evropo. Danes smo popolnoma pristali na jugoslovanskem pogledu skupnosti narodov. Demokracija pomeni svoboda za vse ljudi, pomeni, da je vsak državljan enak in ima pravico do enega glasu. To je veljalo tudi v Jugoslaviji, Srbi so ves čas mahali s tem. V resnici pa je pomenilo za Slovenijo konec: če bi šlo tako naprej, bi Slovenci v kratkem izginili.
