Prelestni televizijski oglas za preteklo turistično sezono pri naših sosedih je prikazoval rajske plaže in otoke, idilične prizore pa je spremljal nostalgičen slogan: Hrvaška – Mediteran, kakršen je bil nekoč. Prava ironija je, da so se v vladnih krogih te države hkrati odločili za iskanje nafte sredi opevanega morja. Morebitna nesreča bi ga uničila v enem dnevu.
Julija 2013 je bil v hrvaškem saboru sprejet zakon o raziskovanju in črpanju ogljikovodikov. Prvič v zgodovini je predvidel črpanje nafte v hrvaškem delu Jadranskega morja. Na tej osnovi je podjetje Spectrum skušalo predvideti zaloge nafte v morskem dnu. Ugotovljeno je bilo, da je tam za okrog tri milijarde sodčkov nafte. Vse je potekalo v zaprtih krogih, kar dokazuje še podatek, da je hrvaška vlada v zatišju, na seji 2. januarja 2014, dan po prazniku, potrdila dokument in hrvaški del Jadranskega morja razdelila na 29 parcel ter določila predele, kjer je verjetnost za nahajališče večja. Vrtanje bi bilo dovoljeno šest kilometrov od otokov oziroma deset kilometrov od kopnega. Podpisane so bile koncesije s petimi energetskimi multinacionalkami.
Katastrofa ni le ena. »Študija za tako velikopotezen načrt je bila pripravljena v manj kot dveh mesecih, odločitev pa bi na nas vplivala naslednjih trideset ali več let,« je odločitev vlade komentiral Zoran Tomić, vodja organizacije Greenpeace na Hrvaškem, ki si skupaj s kolegi iz Slovenije prizadeva, da bi njihova in naša javnost izvedela čim več o tem načrtu. »To namreč zadeva prav vsakega od nas,« je prepričan. Svoj glas so povzdignili vsi, ki na Hrvaškem živijo od turizma, ob njih še ribiči in strokovna javnost, ki se zaveda, kaj bi s takim posegom grozilo morju in življenju v njem.
Hrvaška vlada, meni Tomić, se je za tako pomemben načrt odločila, ne da bi imela pripravljene primerjalne izračune. »Hrvaška za pokojnine vseh svojih upokojencev letno nameni pet milijard evrov, s turizmom pa jih zasluži sedemdeset milijard!« Je potem smiselno postavljati turizem na kocko? Zaslužek od turizma bi se lahko razblinil že v enem samem nesrečnem dogodku. Treba se je le spomniti na katastrofalno izlitje nafte iz vrtine v Mehiškem zalivu, kar je za več let popolnoma uničilo na stotine kilometrov morske obale, skupaj z rastlinstvom, živalstvom in gospodarstvom.
Madež, velik kot ves Jadran. Tomić se spomni še nesrečnega dogodka iz Avstralije, na območju Montara. Izlitje nafte se je zgodilo v plitkih vodah, pravzaprav je nafta le »nekoliko curljala«. Kljub temu je bil madež na morju velik toliko kot ves Jadran. Vodja hrvaškega Greenpeacea je kritičen tudi do hrvaške slabe pripravljenosti na reagiranje v izrednih dogodkih. Ko je zaradi burje, ta je v Dalmaciji pač povsem običajna, v bližini Splita nasedlo nekaj ladij, so reševalci potrebovali več kot šest dni, da so omejili manjše iztekanje nafte. Kaj bi se zgodilo ob veliko hujši nesreči, si lahko le mislimo.
Kratkovidna ekonomika. Ni treba biti strokovnjak, da bi ugotovili, kako sporna in zgrešena je odločitev za takšen poseg v Jadranu. Ves sodobni svet si s konvencijami prizadeva zmanjšati izpuste ogljika v ozračje in najti nove, čiste vire energije. Ob tem so fosilna goriva povsem neustrezna. Tudi za Hrvaško je takšna odločitev korak nazaj, še posebej če pomislimo, kakšen potencial ima zaradi geografske lege z izobiljem sonca in vetra.
