In pod okriljem katerega je ob delu kot prva ženska na katedri za elektroenergetske sisteme in naprave pridobila naziv doktorica elektrotehničnih znanosti. Zvesta je okolju, iz katerega izhaja, pa tudi sebi in svoji osebni etiki. Tudi zato gre Domelu, ki ga vodi že devet let, odlično, čeprav bi se lahko izteklo drugače. Domelu je leta 1997 grozil sovražni prevzem, a so ga z zavedanjem zaposlenih in odločnostjo dela vodstva, tudi Jožice Rejec, preprečili. Podjetje je stoodstotno v slovenskih rokah, pravzaprav v rokah zaposlenih, nekdanjih zaposlenih (med šeststodvainšestdesetimi delničarji jih je enainšestdeset odstotkov) in upokojencev. »Strinjam se, da bi imeli zaposleni pravico do odkupa, lahko tudi predkupno pravico pri ustreznem poslovnem načrtu. Poudarjam pa, da je odgovorno lastništvo samo del uspeha podjetja, drugo sta vodenje in trajnostni razvoj na vseh področjih delovanja podjetja.«
Takrat je vodstvo podjetja ocenilo, da je za nadaljnji razvoj potreben partner, in so ga iskali – odkrila sem dokumente iz tega časa. Našli so našega konkurenta, ameriško podjetje Ametek, ki je takrat v Italiji že kupilo tri podjetja s področja izdelave sesalnih enot, in pogovarjali so se o združevanju. Poleg iskanja partnerja je šlo za prodajo delnic: mi smo se takrat že delno olastninili s certifikati, tudi ljudje v vodstvu smo najeli kredite in kupili nekaj delnic. Če bi se prevzem zgodil, bi ti, ki smo imeli delnice, imeli profit. A nekako spontano se je na tretji ravni menedžmenta pojavilo, da znamo in zmoremo sami, pomemben je bil tudi odgovor enega naših največjih kupcev, AEG – kasneje ga je odkupil Electrolux –, da bodo iskali novega dobavitelja, če bo Ametek kupil naše podjetje, če pa ostanemo samostojni, bodo še naprej kupovali pri nas.
Malce sreče torej. Kdo je pritiskal, naj se podjetje proda? Tudi politika takrat ni bila za to, da delavci odkupite večinski delež.
Tako je, interes politike je bil, da se proda.
Slišala sem, da je bila poleg tudi Mojca Lukančič, ki smo jo pozneje srečali pri propadu Mure.
Bila. Njen partner Nigel Buxton je več kot mesec delal v Domelu podroben pregled, takrat sta se spoznala in nadaljevala svojo zgodbo.
Ste morali prepričevati delavce? Kako je potekal odkup podjetja?
Lahko rečem, da se je pojavila in sprožala energija po samoohranitvi: klicali smo se, se pogovarjali, kaj narediti, se dobivali, na sestanku z vodstvom Ameteka izražali nezadovoljstvo, postavljali vprašanja, kako bo šlo naprej z delovnimi mesti, zaposlenimi, razvojem. Primeri iz tujine so kazali, da Američani ne vlagajo v razvoj, da odpuščajo ljudi, da gre za počasno umiranje tako v Italiji, kjer so samo izrabili obstoječo opremo, selili na Češko in Kitajsko, kot v vzhodni Nemčiji, kjer so zaprli podjetje. Takrat, ko so tekli pogovori o prevzemu, so bili oni na nekaterih področjih pred nami, toda leta 2000 smo jih z našim razvojem prehiteli!
Železniki so majhni, novice se hitro širijo, vsi se poznate – kaj je bila vaša prioriteta, je pretehtala skrb za ljudi?
Skrb za delovna mesta kraja. Zgodovina je poučna: železarstvo je cvetelo šeststo let, leta 1902, ko je v Železnikih ugasnil plavž in s tem dva tisoč delovnih mest v dolini, je bilo res hudo, izselilo se je več kot pol ljudi. Ta zavest o pomenu delovnega mesta je pri nas zato zdaj zelo prisotna. Ljudem smo torej znali predstaviti, kaj pomeni služba, delovno mesto in kaj lastništvo.
Ljudje so vložili svoje certifikate in prihranke, kako ste prepričali zaposlene?
Da imamo priložnost, da podjetje postane naše, da vložimo certifikate in da imamo možnost krojiti svojo usodo. Odziv je bil zelo velik, zaposleni so še vedeli, kako hudo je, če ni dela. Vedeli smo, da če bi podjetje dobilo novega lastnika, bi se število delovnih mest bistveno zmanjšalo in lahko bi propadlo še eno slovensko podjetje. V poslanstvu našega podjetja imamo zapisano zagotavljanje kvalitetnih delovnih mest.
Vas je podpiralo kompletno vodstvo?
Večina vrhovnega vodstva razen g. Janka Jelenca je bila naklonjena prodaji – on ne. Vodstvo ameriškega podjetja Ametek se je po sestanku odločilo, da ne gredo v odkup, ker je bil odpor zaposlenih tako velik, da bi težko sodelovali.
