Peljal se je po ljubljanski obvoznici. Na luži, ki se je nabrala na cestišču, je avto zaneslo in Skenderja je dobesedno katapultiralo iz njega. Ves polomljen se je znašel na mokri zemlji. Reševalci so rekli, da je klinično mrtev, vendar so ga kljub temu na poti do urgence oživljali. Skender je preživel, čeprav je bilo videti, da se je vse zarotilo proti njemu.
Zaljubljen v karate. »Ne bova govorila o športu,« mi je med pogovorom večkrat rekel, a potem sam ni mogel mimo te teme. Že pred nesrečo je bil namreč karateist, dobesedno zastrupljen s tem športom. Kot 12-letnik si je kupil knjigo mojstra Masutatsuja Oyame (korejski učitelj karateja, ki je pozneje postal japonski državljan) in se zaljubil v karate. Ko je prišel v Ljubljano, je treniral pri mojstrih Takašiju in Jorgi. Treniral je tudi po pet ur na dan. Verjetno – tako so pozneje ugibali zdravniki, ki so mu pomagali – so mu prav močne mišice in kosti pomagale, da je preživel. Brez dodatne razlage je svoje stanje dobro razumel, ko mu je eden od zdravnikov (tudi karateist) rekel: oe zuki (udarec z roko) bo še šlo, mavaši (udarec z nogo) pa nič več. Pomenilo je, da bo roke še lahko uporabljal, nog pa ne – da je postal paraplegik.
Zdravljenje je bilo dolgotrajno. Začelo se je na intenzivni negi; tam je padal v komo in se iz nje vsakič zbudil. Ko je bilo njegovo stanje stabilno, se je zdravljenje nadaljevalo v Soči. Za obe ustanovi, ljubljanski UKC in Sočo, ima veliko pohvalnih besed. »To so odlični strokovnjaki, nekateri so zdaj že v pokoju. A predvsem so dobri ljudje. Niti enega nisem srečal, ki ne bi imel širokega srca,« je povedal.
Pozneje, ko si je njegovo telo nekoliko opomoglo, je preživel več operacij. Ko se je po prvi zbudil, so ga prevevale neznosne bolečine. »Nikomur ne bi privoščil česa takega, kar sem doživljal takrat. Prosil sem, naj mi dajo nekaj, da se moje življenje konča. Bolelo je, kot bi me pri popolnem zavedanju povozil tank. Zdravnica mi je povedala, da mi dajejo največ analgetikov, kar sploh lahko, a da so moje mišice tako močne, da zdravilo težko prodre skozi. Ko so me pozneje pregledovali, so ugotavljali, da se moje telo tako hitro zdravi, da ne najdejo razlage za to. Angel, ta podoba, je bil ves čas ob meni. Trikrat sem bil v komi. Angel se je oddaljil, bil je kakšnih sto metrov stran od mene in mi pokazal, naj se vrnem. Takrat sem se prebudil iz kome,« je pripovedoval Skender.
Sol, limona in bela pižama. V Soči je bil šest mesecev. Po nesreči ga je ves čas spremljal in mu pomagal tudi estonski zdravnik Sergej Kajumov, s katerim je včasih treniral karate. Uredil je, da je šel v Moskvo, v center Valentina Dikula, potem pa še na Krim, v center dr. Burdenka, kjer so največji strokovnjaki za zdravljenje takih poškodb. »Tam me prvih 15 dni niso niti povohali, ker najprej počakajo, da se telo prilagodi spremembam. Potem so me pregledali vsi specialisti in skupaj predlagali terapijo s saškim blatom. To je zelo močno in ni rečeno, da bo vsak organizem terapijo prenesel. Po Rusiji sem bil tudi v ZDA, pregledali so me zares največji strokovnjaki na svetu. Toda prijatelj Zoran Simčič iz Goriških brd me je nagovarjal, naj se srečam tudi z dr. Franjom Keleminovichem – Oskarjem. A se nisem hotel. Tri mesece me je pregovarjal, dokler nisem pristal. Zmenjeni smo bili v lokalu v središču Ljubljane. Moj prvi vtis je bil, da je dr. Oskar oseba, ki te s pogledom dobesedno skenira. Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo, potem pa ga je zanimalo, kakšni so moji krvni in urinski izvidi, ter vse, kar so z mano delali in kar sem dobival za terapijo. Ko je vse to pregledal, me je vprašal: Hočeš živeti? Boš poslušal? Boš naredil, kar ti bom rekel? Seveda sem pritrdil na vsa vprašanja. Dr. Oskar ne zdravi vsakega. Če se ljudje ne držijo njegovih navodil, je to samo izgubljanje časa. Jaz sem torej privolil. Potem mi je pa naročil, naj naslednjih sedem dni zvečer pred spanjem naredim takole: v kopalno kad naj si natočim vodo, ki naj ima 38 stopinj, vanjo stresem dva kilograma soli in se v tej vodi namakam 20 minut. Ko bom šel iz kadi, naj se ne obrišem, samo malo posušim in oblečem belo bombažno pižamo. Podplate naj si zdrgnem z limono in grem nato spat. Naslednji dan pa naj se zjutraj temeljito oprham,« je razlagal Skender.
